Revija Tabor 2004/7-8
Na poletje! 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
42
POPOTOVANJA Špela Kastelic
Kilimanjaro -Tanzanija
Svetleča gora, kar Kilimanjaro pomeni v svahiliju, je s svojimi 5895 metri najvišja streha Afrike. Leži na
meji med Tanzanijo in Kenijo, zato nanjo vodi veliko različnih poti (od lažjih treking poti do plezalnih
sten). Goro sestavljajo trije ognjeniki: Shiba, Mawenzi in Kibo. Slednji je najmlajši, največji in predstav-
lja razlog našega potovanja v Tanzanijo. Shiba in Mawenzi sta starejša, ugasla ognjenika, nista
primerna za plezanje, ker sta zgrajena iz drobljivega peščenjaka in se sesedata. Kibo je kot največji
postal priljubljeno izhodišče za popotnike, planince ter plezalce. Pot nanj vodi skozi različne podnebne
pasove, od gorskega deževnega pragozda, močvirij in alpskih travnikov do puščavske marsovske
pokrajine tik pod vrhom. Vrh Kilimanjara pokriva na žalost že izginjajoči ledenik. Vendar popotnika
poleg izredne pokrajine navdušuje tudi velik rastlinski in živalski svet. Vendar pot na Kilimanjaro le ni
nedeljski sprehod, ampak težka preizkušnja tudi za najboljše planince.
Naše potovanje se je začelo februarja leta 2003. Skupina do-
lenjskih planincev se je odločila, da bi poleg evropskih vrhov osvoji-
la tudi kakega tujega, tako je beseda nanesla na streho Afrike. Poto-
vanje naj bi začeli s pohodom na Kilimanjaro, preostale dni pa bi
namenili ogledu Tanzanije in njenih otokov. Ker že od nekdaj rada
potujem, se je moj oče, tudi navdušen popotnik in hribolazec odlo-
čil, da me vzame s seboj. Ni šlo toliko za to, da bi osvojila vrh, pred-
vsem sem želela spoznati deželo in njeno kulturo. Nisem pa priča-
kovala, da bo to potovanje tako velika življenjska izkušnja.
Po napornem tridnevnem potovanju do Tanzanije, iskanju us-
treznih nosačev in ureditvi formalnosti, smo s hojo končno pričeli.
Osem nadobudnih popotnikov nas je bilo, dobili pa smo sedemnajst
nosačev in dva vodiča. Odločili smo se, da bomo šli po najbolj znani
in utečeni poti imenovani Marangu (zaradi velikega obiska Ameri-
čanov ji pravijo tudi Coca-cola route), ki traja šest dni s štirimi no-
čitvami.
Pot se začne pri vratih nacionalnega parka Kilimanjaro Ma- počasi") je vodič miril naš tempo, ki se z višino tudi sicer zmanjšu-
rangu na višini 1829 metrov. Prvi dan smo se vzpenjali po precej je. Z velikimi očmi smo opazovali svet okoli nas, zadnjega nosača
strmi poti skozi deževni pragozd. Večinoma je prvi dan hoje naj- oziroma vodiča pa smo z neprestanim fotografiranjem spravljali
krajši, saj se višinske razlike skoraj ne čuti. Zelo pomembno je, da ob pamet. Po tri do štiriurni hoji smo dosegli naše počivališče - ko-
ima skupina s seboj vodiča, ker se sicer ljudje zaganjajo na goro čo Mandara na višini 2700 metrov. Ker je na vsakem daljšem po-
prehitro. Z vmesnim umirjenim "pole-pole" (v svahiliju "počasi- stanku obvezna aklimatizacija, smo se tisti dan povzpeli na bližji
Maundi krater in opazili prve afriške opice. Sledila je skoraj nepres-
pana noč z glavoboli in mravljinčastimi udi. Drugi dan smo gozd
pustili za seboj ter se počasi vzpenjali po položnih travnikih in
močvirjih. Najbolj so bili navdušeni nad velikimi kaktusi. Bili smo
tudi priča veliki planjavi požganih grmov, saj je gora pred dvema
letoma utrpela katastrofalen požar. približno šestih urah hoje, ko
nas je nekajkrat močil dež, ki mu je sledila gosta megla, smo dose-
gli našo drugo postojanko, kočo Horombo na višini 3720 metrov.
Tako kot pri Mandari je tudi to skupina majhnih koč s skupnimi
ležišči ter velika jedilnica v večji koči. Tistega dne smo za aklimati-
zacijsko točko odločili bližnji izvir vode. Sledila je druga neprespa-
na noč, vendar je bilo tokrat slišati glasno smrčanje ostalih treh so-
potnikov.
Tretji dan nas je do zadnje koče odšlo veliko. Zaradi aklimati-
zacije veliko popotnikov na Horombu prespi dvakrat, mi pa smo se
julij-avgust 43
odločili, da s potjo ne odlašamo. Tako so nam družbo delali upoko-
jeni Japonci, Francozi, nekaj Američanov ter drugi. Zame in za
mnoge je bil ta dan najtežji, predvsem zaradi višine, utrujenost pa
je pospešila neprespanost. Počasi smo se vzpenjali po zelo položni
poti, ki nekaj časa še vodi po travnikih in nizkih gozdičih, potem pa
preide v puščavo. Na poti smo srečali tudi kenijske tekače, ki celotno
pot pretečejo v enem samem dnevu. Naše težave pa so se začele na
višini okoli 4000 metrov, ko se je začela halucinoidna puščavska
pokrajina. Na tej višini se nas je večina ustavljala vsakih pet metrov.
Tu se puščava razteza po sedlu med Kibom in Mawenzijem. Do ko-
der je seglo oko, so bili samo rdeč pesek, kamni in skale in pa črne
sledi, kakor da bi kazale poti, po katerih se je zlivala lava. Planinci,
ki so se vračali, so nam vlivali voljo in pogum za nadaljevanje. Tisti
redki, ki so premogli dovolj kondicije, so brez posebnih naporov
premagali pot. Po petih do šestih urah, kar je meni predstavljalo
celo večnost, smo pot končali in ter se začeli pripravljati na zadnjo,
najhujšo preizkušnjo. Koča Kibo leži na višini 4703 metrov. Na tej
višini skoraj ni aklimatizacije, saj vsak odhod na stranišče predstav-
lja malo potovanje. Ker smo prišli do koče v zgodnjem popoldnevu,
nas je večina poskušala čim prej zaspati. V preteklosti so na vrh gore
hodili podnevi, vendar pa je večina pohodnikov za tem, ko so videli,
kako visoko in strmo se morajo povzpeti, odnehala. Tako jih sedaj
vodijo na goro okoli polnoči po strmem melišču. Večina nas je za-
dremala za približno eno uro, ko so nas ob enajstih ponoči prijazno
zbudili s čajem in piškoti. Temperature na vrhu se gibljejo med 15
in 20 stopinj pod ničlo, zato so potrebna zelo topla, nepremočljiva
in protiveterna oblačila ter trpežni planinski čevlji. Dobro je tudi
imeti naglavne svetilke, saj se v temi skoraj nič ne vidi.
Začela se je dolga, zelo počasna hoja po sipkem pesku. Zame so
se težave začele že na višini 5000 metrov. Zaradi hude utrujenosti,
neprespanosti in predvsem naveličanosti, sem se vdala v usodo, da
vrha ne bom osvojila in sem se napotila nazaj. Ostali so nadaljevali
pot do vrha. Naj jo na kratko opišem: pot večinoma pelje po melišču
strmo navzgor nekje do višine 5300 metrov, nato vijuga po skalah
do Gilmanove točke na višini 5685 metrov, kjer se pri večini začnejo
hude višinske težave, nekateri pa preprosto obupajo. Od tu naprej je
pot skoraj ravna po snegu do vrha Kilimanjara imenovanega Uhu-
ru. To je najvišja točka ledenika, od koder je moč opazovati izredno
lep sončni vzhod.
Vsi drugi iz naše skupine so dosegli vrh, nekateri so povedali, da
so celo videli zelen Discoveryjev šotor v kraterju gore, s katerim
opravljajo različne meritve; utrujeni in premraženi so se vrnili v
zgodnjih jutranjih urah. Videli so še zadnje ostanke izginjajočega
ledenika, ki ga čez petnajst let menda ne bo več.
k vratom parka. Zakon "pole pole" ni več veljal. Kljub neosvoje-
nemu vrhu sem bila vesela, da sem dosegla, kolikor pač sem. Osva-
jalcem so podelili posebne certifikate na posebnem večeru, ki smo
ga priredili nosačem in vodičem.
Kilimanjaro je gora, ki nosi v sebi posebno moč. Ljudje nanjo
prihajajo znova in znova, da dosežejo, česar prej niso, ali pa, da
znova podoživijo čudovit sončni vzhod na afriškem snegu. S tem
potovanjem sem postala ena od njih. Vem, da se bom tja še vrnila in
morda takrat tudi osvojila Uhuru (Hakuna-matata!).
