Revija Tabor 2013/2
Pogled v prihodnost 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
44 / ZGODBA ZA TABORNI OGENJ
Kako so Pingvini
zašli z idealne poti
Besedilo: Nina Medved - Mjedved
Vid se je ustavil pri velikem hrastu. Na levo se je spuščal breg, pokrit z vsaj pol metra snega, le tu in tam
je ven kukal vrh kakega večjega grma. Na desno - še več hrastov, skoraj identičnih temu, pri katerem je stal
Vid in se praskal po čelu, ker mu je volnena kapa neprijetno dražila kožo. Naredili smo vsaj en kilometer, že
zdavnaj bi morali biti na jasi. Še enkrat je preveril busolo in zdelo se mu je, da so pravilno sledili azimutu
33°, le da se narava, ki jih je obdajala, ni skladala s stilizirano naravo na zemljevidu. Zaradi snega ni slišal
nobenih drugih zvokov razen globokega dihanja in utripa srca - kakor da bi bil zaprt v zvočno komoro, v
katero se ni mogel prebiti noben drug zvok.
Bili so na vrhu hrbta, po približno 500 metrih bi morali priti na jaso in od tam zaviti na desno, na pot,
ki pripelje naravnost do vznožja na severni strani.
“Ej, Vid, a je še daleč?” Rok si je odprl zimsko bundo in spil iz termovke še zadnje požirke šipkovega
čaja, ki se je že shladil. “Ali lahko vidim zemljevid?”
Ostali Pingvini so se za trenutek usedli na mehka bela tla, Miha pa je hodil od drevesa do drevesa ter
nekaj iskal.
“Tukaj smo bili in tu je jasa, do katere moramo, a ne?” Rok je s prstom risal njihovo pot po zemljevidu.
“Naredili smo vsaj 300 metrov višinske, tako da bi morali biti tik nad jaso. Predlagam, da se poskušamo
spustiti po desni, tam bo sestop lažji, vidiš?”
“Ja, ampak ni logično, a razumeš? Ves čas smo hodili točno po azimutu in naredili dosti večjo razdaljo,
kot naj bi jo!”
Tina je vstala: “Ampak morda se nam samo tako zdi zaradi vsega tega snega. Saj vidiš, da se komaj
premikamo!”
“Hodili smo vsaj eno uro,” je vztrajal Vid. “Zdaj bi morali biti že na pol poti navzdol!”
“To nima smisla, nadaljujmo raje tako, kot je predlagal Rok in morda pridemo do kakšne hiše, kjer
lahko vprašamo za pot,” je odvrnila Tina, si znova nadela rokavice in divje zavihtela šal preko ramen.
Hodili so v koloni, Miha je bil zadnji, Vid pa prvi. Ker so bili v osrčju gozda in se je sonce že pričelo
spuščati po zimskem nebu, je do njih prihajalo vedno manj svetlobe. Spust je od njih zahteval toliko en
ergije, da niso več govorili - in če bi, bi se prav gotovo sprli.
Potem pa so v daljavi zagledali topel rumen sij, najprej eno hišo, potem dve, tri in naenkrat so Pingvini
dosegli vasico, ki je iz gozda kukala na belo dolino.
Nejc je dvakrat pomežiknil: “Mislim, da vem, kje smo ...”
“Si prepričan?”
“Če se ne motim, smo pristali na južni strani, kakšnih dvesto metrov nad cesto, ki vodi v mesto.”
“Se pravi smo prišli na nasprotno stran od tam, kamor bi naj?”
“Ja. Ne vem, kako nam je uspelo, ampak ni pomembno, če nismo tam, kamor smo bili namenjeni. Saj
veste, tabornik se ne izgubi, samo zaide z idealne poti!”
“Ja, ampak hojo po azimutu bomo pa vseeno še morali malo vaditi,” je dodal Miha in pomežiknil Vidu,
ki se je odločil, da raje ne bo nič rekel.
Pošljite nam svojo zgodbo (do 3000 znakov s presledki) na revija.tabor@gmail.com.
IZ TABORNIŠKE PESMARICE / razvedrilo 45
Močvirska himna
Rod Močvirski tulipani
Zapisal: Gašper Cerar
Foto: Eva Čampelj
Am G Am G Am Dm
Oblak se veča, oh ta nesreča, Ampak mi se ne damo, se v vetru razigramo ...
Am G Am G
dež bo zapadel, nam veselje ukradel. Am G Am G
Začelo je snežiti, zdaj smo pa v riti,
Am Dm Am G Am G
Ampak mi se ne damo, se v dežju razigramo, snega je do kolena, že gremo po polena.
Am Dm
ne bojimo se medveda niti divjega prašiča, Am Dm
Am Dm Ampak mi se ne damo, se v snegu razigramo ...
ne vever’c, polhov, mravelj, niti strašnega hudiča,
Am E Am REFREN
ker mi smo taborniki, gangsterji z Viča. Am Dm
Ampak mi se ne damo, se ob ognju razigramo ...
Am G Am G
Sonce je posijalo, vroče je postalo,
Am G Am Pošljite nove
vsi se že potimo, vode si želimo.
Am Dm
taborniške pesmi
Ampak mi se ne damo, se v soncu razigramo ... Vsi poznamo dobre stare taborniške pesmi,
kot so Dviga plamen se iz ognja, Bor do bora,
REFREN: Tam ob ognju našem ipd. Ali so to naše edine
taborniške pesmi? Zagotovo ima skoraj vsak
F G C Am
rod kakšno svojo, kakšno novejšo, ki so jo na-
Ker močvirski tulipan je vedno nasmejan,
F G pisali nadobudni taboreči in se je nato “prijela”
on si žvižga, brunda, poje, ko kitara se igra, v vašem rodu.
C Am V reviji Tabor vas vabimo, da z nami delite
teče, skače, pleza in v gozd se rad poda, vaše taborniške pesmi, rodove himne ali himne
F G F G taborjenj. Pošljite nam besedila z akordi na
ko pa ugasnejo luči in ko vse že mirno spi, revija.tabor@gmail.com in z veseljem jih bomo
F G C G objavili.
Močvir’c ob ognju obsedi, zapoje si.
Poleg zapisa z akordi naredite tudi zvočni
Am G Am G posnetek pesmi in ga objavite na katerem
Veter je zatuli, vse kline je populil, od spletnih portalov (npr. Youtubu) ter delite
Am G Am G povezavo do zvočnega posnetka. Naj nove
šotore je odneslo, odpihnil je še veslo. taborniške pesmi zaokrožijo med taborniki!
