Revija Tabor 2013/2
Pogled v prihodnost 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
40 / OD RODOV
Zimsko orientacijsko tekmovanje
V petek zvečer smo prispeli v Spodnji Duplek, kjer
smo prijavili našo ekipo in se nastanili v telovadnici.
Ko je prispela večina ekip, smo imeli zbor in po njem
sestanek za vodje ekip, kjer smo dobili štartno številko
in pomembne informacije glede proge, točkovanja
in primernega vedenja. Po sestanku smo prve ekipe
že imele “tote” teste (topoteste, ki vključujejo tudi
vprašanja iz znanja taborništva na sploh) in vrisovanje.
Vrisovanje je bilo zabavno, saj nas je skozi KT vodila
zgodbica. Okoli desetih so se začele težko pričakovane
karaoke. Večina nas je “fušala”, ampak važno je, da
smo se zabavali. Letos so bile na voljo tudi slovenske
pesmi, kar je razveselilo tekmovalce, mogoče je bil
zato kakšen nastopajoči več. Po utrudljivih karaokah
smo se odpravili spat, da smo si nabrali energijo za
orientacijski pohod.
Foto: Sara Stiplovšek
Foto: Sara Stiplovšek
Izjava Mojce Hegedič, vodje
Ko je ura odbila sedem zjutraj, komaj se je zdanilo, tekmovanja:
je prve ekipe že čakal štart. Ko smo odšli na progo, “V nasprotju z mojimi pričakovanji se mi zdi
nas je zeblo do kosti, a smo se kmalu segreli s hojo. organizacija takšnega tekmovanja po treh letih še
Na orientaciji so bile dobro pripravljene naloge, po vedno velik zalogaj. Vedno znova se zavem, da je
dveh letih smo končno metali kepe v snežaka in ne vsak posameznik v ekipi organizatorjev ključen
kamenja, IQ test pa nas je nasmejal z vprašanjem, za uspešen potek tekmovanja, prav tako kot me
katero geslo se bo vekomaj držalo Franca Kanglerja. vedno znova preseneti spoznanje, koliko izkušenj
Ko smo izmučeni prispeli na cilj, so nas čakali topla si vsak v rodu lahko nabere s pripravo na ZOT.
obara in krofi, na končnem zboru pa še nagrada za Največjo nagrado za ves vložen trud prejmemo
najboljše tri v vsaki kategoriji. Tudi letos je bil ZOT na ZOT-u samem, ko vidimo obraze, ki se k
nepozaben. Tina Zwittnig nam vračajo zadovoljni že vsaj drugo ali tretje
leto zapored. Sama trdim, da so glavni razlog
za njihovo vsakoletno udeležbo na tekmovanju
sodelovanje med organizatorji in tekmovalci,
karaoke in dodelana proga, kljub temu da tek
movalci po povratku s proge večkrat za višek
tekmovanja imenujejo krofe, ki so jim po kosilu
na voljo že tradicionalno.”
Foto: Sara Stiplovšek
OD RODOV / aktualno 41
Zmrrrznjena Mini avantura
Verjetno so bili otroci zelo navdušeni, ko so
dobili dovoljenje, da starše kepajo v glavo, seveda z
namenom, da jim z glave odbijejo klobuk, pa tudi,
ko so lahko negodovali nad njihovo nenatančnostjo
pri streljanju, saj so jih morali zato čakati in čakati.
Foto: Tadej Živko Dokazovanja spretnosti pa ni zmanjkalo. Od hoje z
doma narejenimi krpljami, iskanja ravnotežja pri hoji
Ledeno januarsko jutro doma ni uspelo zadržati po vrvi, slalomiranja po snegu, pa do usklajevanja
kar lepega števila otrok in njihovih staršev, ki so male koraka na skupinskih smučeh.
pogumneže pripeljali na Zimsko mini avanturo, ki
so jo znova pripravili velenjski taborniki iz skupine
avanturistov.
Foto: Tadej Živko
Kljub pomanjkanju snega je nekaj zimskih užitkov
vseeno bilo dovolj za nasmejane in rdečelične obraze,
ki so na koncu z največjim zadovoljstvom svoje medalje
lahko kar pojedli.
Foto: Tadej Živko
Najprej so si vsi navdušeno obuli drsalke in pokazali,
kaj vse so se od lani na ledu že naučili. Kar hitro pa so
svoje spretnosti morali pokazati tudi zares, za točke.
Potem pa brž v zaledenele čevlje in urnih korakov od
Šoštanja proti Škalam. Pot mimo tihih, mirujočih in
mrzlih jezer je vsake toliko prekinila kontrolna točka,
ki je otrokom in odraslim popestrila avanturo in jim
vlila novih moči za naprej.
Živko
Foto: Tadej
Trening za poletno Pikino mini avanturo je to
rej več kot uspel in vsi že komaj čakamo, da bomo
22. septembra spet lahko Piko Nogavičko pocukali
za njene kitke in se z njo podali novim, še večjim
dogodivščinam naproti.
Haza
Foto: Tadej Živko
