Revija Tabor 2004/1
Luč v temi 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
44
TRENUTKI
Ali imaš pogum?
Predvsem je pomembno, da lahko pogum služi vsemu, tako dobre-
mu kot zlu, in ne more ničemur spremeniti narave. Pogumna hudobija
je hudobija. Pogumen fanatizem je fanatizem. (A. Comte-Sponville)
Pogum je vrlina samo, če služi drugemu ali kakemu splošnemu in širo-
kosrčnemu cilju.
Pogum je nasprotje strahopetnosti, a tudi lenobe ali mevžavosti (Cicero).
Pogum je vedno napor. Vedno je treba premagati prvinski ali živalski impulz, ki
bi mu bil ljubši počitek, užitek ali beg.
Pogum ni vednost, ampak odločitev, ni mnenje, ampak dejanje. (Jankelevitch)
Pogum je zavračanje tega, da bi se podredili čemurkoli drugemu kot resnici, ki je nič ne
prestraši, tudi če bi bila strah zbujajoča.
Potrebujemo pogum za trajanje in prestajanje, pogum, da živimo in umiramo, pogum, da
prenašamo, se bojujemo, se upiramo, vztrajamo,... (Spinoza)
Vedno je treba vztrajati v svojem bitju in ves pogum je v volji. (Eluard)
Nisem povsem prepričan, da je pogum vrlina začetka, niti ne, da je samo to ali v bistvu to: prav toliko
in včasih še več ga je treba za nadaljevanje in ohranjanje. (Jankelevitch)
To, da smo bili pogumni, še ne dokazuje, da bomo pogumni v prihodnosti, niti tega, da smo pogumni
zdaj.
Pogum je potreben za to, da se sprijaznimo z neuspehom ali napako.
Lažje je biti pogumen v bitki, če upamo, da bomo v njej tudi zmagali. Toda ali je to pogumneje? (Nikomah)
Ker upanje pravzaprav krepi pogum, je v resnici treba biti pogumen predvsem takrat, kadar upanja primanj-
kuje.
Verjetno se je laže česa lotiti ali vztrajati, če nas spodbuja upanje ali uspeh. Vendar kolikor lažje je, manj
potrebujemo pogum.
Lepo je tvegati življenje za plemenit cilj, vendar se je nerazumno postavljati za malenkosti ali smo zaradi
očaranosti nad nevarnostjo. V tem se pogum razlikuje od predrznosti.
Če zdaj vzameš svinčnik in obkljukaš tiste misli, s katerimi se strinjaš, ali pa so se
udejanile v tvojem vsakdanu v zadnjem mesecu, koliko jih je?
Kaj tebi pomeni biti pogumen, pogumna?
Lahko zase rečeš, da si pogumna, da si
pogumen? V katerih situacijah?
Kako to dokazuješ v taborniškem
življenju?
Odločitev in pogumnih dejanj
ti želim!
Lrga
januar 45
JEŽKOV KOTIČEK
Ljudje pravijo …
V Ježkovem kotičku se je v treh letih zvrstilo, reci in piši, že vsaj trideset knjig in prav
toliko avtorjev s svojimi izpovedmi. Za vsako mesečno predstavitev romajo skozi moje
roke vsaj štiri knjige. Mnogo je poklicanih, a malo izbranih. Vsak žlahtni knjižni izbor pa
ima svojo zgodbo. Navadno se vsaka od njih začne z vprašanjem prijateljici ali prijatelju:
"Si prebral-a kakšno dobro knjigo?"
Novo leto je bojda čas polaganja računov. Takšnih, čisto osebnih. Ob reviziji dela v
preteklem letu sem ugotovil nekaj strašnega. Krivica brez primere, rasno sovraštvo,
predsodki, morda še kaj hujšega … V vseh teh letih namreč nisem predstavil nobenega
finskega pisatelja ali pisateljice. Kot da na mrzlem severu Evrope ne bi imeli ničesar
užitnega, kar bi sodilo med knjižne platnice?!
Čas je, da se spoprimemo s klenimi Finci, natančneje z
gospodom, ki sliši na ime Arto Paasilinna
Paasilinna. Je eden najuspe-
šnejših finskih pisateljev, katerega romane množično preva-
jajo v številne svetovne jezike. Danes spoznavamo njegov ro-
man z naslovom Tuleči mlinarmlinar, ki ga odlikujeta predvsem
tekoča in berljiva zgodba s kančkom posebnega finskega hu-
morja. Knjiga domala še diši po tiskarski barvi in škoda bi
bilo, da bi se mimo vas odpeljala v pozabo.
Zgodba o vaškem posebnežu Gunnarju Huttunenu je vse
prej kot smešna in zabavna, dasiravno se začne lahkotno in
optimistično. Na robu idilične podeželske finske vasice na-
mreč živi mlinar, ki marljivo in vestno opravlja svoje delo.
Skrbno popravlja svoj mlin in ureja njegovo okolico. Med do-
mačini je vedno veljal za čudaka, saj je njegovo tuljenje pre-
segalo meje zdrave kmečke pameti. Vendar se mlinar pri svo-
jem delu ni dal motiti, dokler njegovega življenja ne zmotita
dve presenečenji. Tako nenadni, a tako različni. Pojavi se
mlada zadružna svetovalka, ki razburka morje njegovih ču-
stev. Ta ga nenehno spodbuja in mu zvesto stoji ob strani.
Domala hkrati pa ga domačini - po spletu nenavadnih oko-
liščin - še uradno spoznajo za norega. Odrinejo ga na rob
družbe in še malo preko. Prične se njegov beg, ki vse do kon-
ca deluje precej tragikomično.
Podrobnosti in hladen finski konec si preberite sami. Ne
bo vam žal, ne bo vam vzelo preveč časa in res ne vem, zakaj
Jež svetuje, vi preberete: bi se upirali. Vsaj poizkusite, velja!?
Arto Paasilinna, Tuleči mlinar Še srečno in noro vam voščim. In hvala prijateljicam ter
prijateljem.
