Revija Tabor 2003/7-8
Renoviramo 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
42 RAZVEDRILO
POPOTOVANJA Matjaž Nemanič
Vročinske zgodbe
Misli ni! Ena sama ravna črta, ki se ne zgane. Topo gledava predse in ni besed, saj jih niti ne
more biti. Tudi pred nama na cesti je črta – rumena in vleče se v razgreto neskončnost. Avto
leno požira milje, radio ne dela, klima je le pobožna želja, okna so odprta in prah se suho
vrtinči po negibni puščavi. Usta so zlepljena že od jutra. Molčiva od vročine. Ustaviva in vse se
ustavi z nama. Počasi odprem vrata, izstopim in se pripravim na posnetek. Kateri norec bi
ustavil na cesti AZ-367 sredi ničesar in delal slike puhtečega asfalta izginjajočega proti
rdečemu arizonskemu skalovju. Sonce me prilepi na asfalt in ob 43*C se že čuti vonj kot pri
asfaltiranju. Rdeči skalni obeliski v daljavi visijo v zraku!? Fatamorgana!? Pritisk na sprožilec
je prelomil trenutek in zbudil pregrete misli! Vročina je suha in neprekinjena. Teja mi poda
plastenko čaja, ki se je segrela na zadnjem sedežu in zdi se, da je tik pod vreliščem, a se
prileže. Ne vem, kdo še poleti sploh potrebuje led, če je žeja res prava!
je včeraj povedal, da je v Luisiani včasih še sedet in dihat tež-
ko, ker je tako zelo vlažno in vroče. Šele zdaj ga razumem.
**
V skupni kopalnici pod tušem po ploščicah plesen raste
skorajda pred očmi, tako prekleto umazano, mokro in vroče
je. Nobenega pametnega razloga ni, da sva se ustavila v tem
mestu, ravno v tem zanikrnem hotelu in včasih mi ni čisto
jasno, kako zaideva v take luknje. Če prav pomislim, ne vem,
kaj je huje!? Ščurki, ki silijo k meni pod tuš, smrdeče topel
zrak, ki se ne premakne ali vroč pot, ki me oblije takoj, ko cu-
Rdeči peščeni osamelci v Arizoni, kot bi vstajali z nič, in cesta, ki se rek vode zaide na drug del telesa. Če se bo še enkrat začelo
izgublja proti njim. življenje na zemlji, se utegne ravno v tej luknji v Bacolodu na
Ura je pol treh zjutraj in še vedno nemo strmim v strop Filipinih. Voda, ki zastaja po vogalih tako imenovane skupne
najinega avta. Tik poleg naju je možakar zaloputnil vrata kopalnice je še najbolj podobna prajuhi. Za nameček crkne
svojega pick-upa in besno začel vpiti na svojo ženo! Začne se še luč in z bojaznijo pred hrestljajočim zvokom lupinic ščur-
pravi besedni masaker in Teja se od strahu stisne k meni.
Tudi sam se ne bi čudil, če bi kdo od njiju na plano potegnil
pištolo. Kriza! Ni ravno prijetno, vendar ne vem ali me je bolj
strah ali mi je bolj vroče. Končno se par pomiri. Vse je OK, če
se le ne bi, z majico zalepljeno na hrbtu in s pljuči polnih
hlapov, ki so se iz bencinske črpalke nezadržno razširili po-
vsod po avtu, počutila tako grozno. Spiva na črpalki nekje v
predmestju Baton Rouga v Luisiani in zaradi varnostnih raz-
logov okna niso odprta več kot le za drobno črtico. Zdi se mi,
da se kopam v lastnem znoju in glede na to, da se nisva tuši-
rala že vsaj nekaj dni, je to vse prej kot prijetno. Samopomilo- Bencinske črpalke so bile najin včasih tudi vroč dom med potepanjem
valno razmišljam o besedah starejšega možakarja, ki nama po ZDA.
RAZVEDRILO julij-avgust 43
kot nama. No ja, nepopravljiv optimist
je! Takoj bi jim dal stopinjo ali dve na-
jine temperature in zamenjali najin
pogled na umazano zaveso za razgled
po živopisanih preprogah.
Nekje na S Filipinov spuščava dušo v opoldanski pripeki. Včasih ni bilo sence niti za glavo,
tako da je edina možna izbira bil obcestni jarek.
kov, ki jih seveda ne morem videti, vem
pa, da jih je vse polno, počasi odtavam
v najcenejšo, a zagotovo najbolj vročo
sobo brez okna.
***
Peshawar, Pakistan; Avgust 2000,
zgodnje popoldne – najina telesna
temperatura je 38,5oC, temperatura v
sobi 38oC, temperatura zunaj 38oC.
Zrak je negiben. Zdi se, kot da se je vse
zarotilo proti nama. Preznojene ude
stegujeva proti ventilatorju, ki leno reže
gost, zatohel hotelski zrak na velike
vroče rezine zraka, ki počasi padajo na
naju. Samo z eno hitrostjo dela in hva-
la bogu, da dela. Vse me boli! Na stra-
nišče hodiva tako pogosto, da se voda iz
pipe komaj uspe natočiti v plastičen
vrč, s katerim splakujeva talni-smukaš-
ko-počepni WC. Morilsko naporno je
počepniti vsakih deset minut, opraviti
vse podrobnosti, ki sledijo zastrupitvi z
vodo, pospraviti in odtavati nazaj v raz-
beljeno sobo. Tokrat imava v sobi celo
okno – na hotelski hodnik!? Teja odta-
va na hodnik, na zrak. Vrne se z ohra-
brujočo zgodbo, da je na sosednji strehi
tistim, ki sredi najmočnejšega sonca či-
stijo afganistanske preproge bolj vroče Najboljša možna ohladitev – na strehi džipa. Končno veter v laseh!!
