Revija Tabor 2002/9
Še se bomo srečevali 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
44 RAZVEDRILO
TRENUTKI
Ustavi se
Pot: pas zemlje, po katerem hodimo peš. Cesta Iz zakladnice Milana Kundere je ta misel. Tako
se ne loči od poti samo po tem, da se po njej prikladna se mi zdi za današnji dan, za današ-
vozimo z avtomobilom, ampak tudi po tem, da nji način življenja, za današnja potovanja.
je le črta, ki spaja dve točki v prostoru. Cesta Primerna za razmislek v času, ko vse hiti
sama po sebi je brez smisla, smisel je naseljen mimo nas. Pomisli, mar se nisi danes že vsaj
v točkah, ki ju povezuje. Pot pa je hvalnica enkrat zalotil/-a, da moraš nekam pohiteti,
prostoru. Sleherni del poti je smiseln že sam da te proti tvoji volji tok kar sam nosi naprej?
po sebi in nas vabi, naj se ustavimo. Cesta je Če ni tako, čestitam. Če pa gre res vse tako
zmagovito razvrednotenje prostora, ki po hitro mimo, je čas, da se ustaviš.
njeni zaslugi danes pomeni le še oviro gibanju Vroči dnevi so na pohodu, počitnice v razma-
ljudi in zapravljanje časa. hu. Čudovita priložnost, da začneš stopati
A še preden so se poti izgubile z obličja pokra- složneje. Da umiriš korak in se počasi ustaviš.
jine, so se izgubile iz človekove duše: človeku V senci drevesa se ozri gor v krošnjo - veje se
ni več do tega, da bi hodil, hodil peš in se vese- odmikajo visoko nekam pod nebo. Na visoki
lil hoje. Niti svojega življenja ne doživlja več skali namesti se - duša odplava ti v širino po-
kot poti, ampak kot cesto: kot črto, ki vodi od gleda. Z roko v roki s tvojo ljubeznijo lezi v
točke do točke, od stotniškega do general- trave - svet se ustavi le za dolžino roke od
skega čina, od vloge soproge do vloge žalujo- tebe.
če vdove. Čas življenja se mu je spremenil v Prepusti se trenutku in sprejmi razsežnosti, ki
oviro, ki jo je treba kar najhitreje premagati. jih ponuja. In premagaj silo, ki te odnaša
V svetu cestâ lepota pokrajine pomeni: otoček stran. Bodi tukaj in zdaj! Pa res prijetnih pri-
lepote, ki je z dolgo črto povezan z drugimi ložnosti ti želim!
otočki lepote.
V svetu potí pa je lepota nepretrgana in ne- Lrga
nehno spremenljiva: na vsakem koraku nas
vabi: "Ustavi se!"
RAZVEDRILO september 45
JEŽKOV KOTIČEK
Kolo življenja
Sedeč v starinskem vlaku, ki je stežka sopihal proti
domu, sem ob sebi zaslišal prijateljičin glas. Beseda je
dala besedo in o čem drugem kakor o knjigah bi lahko
stekel pogovor. Priznam, nisem še prebral vseh njenih
žlahtnih izborov in jih verjetno nikoli ne bom, vendar
odločil sem se, da vam predstavim tole zgodbo …
Ko sem pred kakšnim letom pisal o zgodbi Marlon Morgan,
sem se kot kakšen neizkušen in strašno površen novinar, ki ne
preverja objavljenih informacij, uštel o njeni resničnosti. To-
krat je drugače. Dokaz, da je življenje, ki nas nenehno postavlja
pred nove preizkušnje in izzive, nepredvidljivo in nemalokrat
tudi kruto, je nadvse živ in je letos že tretjič osvojil najpre-
stižnejšo kolesarsko lovoriko na svetu - Tour de France. Ime
mu je Lance Armstrong in je s pomočjo Sally Jenkins v knjigi
z naslovom Ne gre samo za kolo opisal svoje najtežje vzpone
in spuste.
Vprašanje je, komu se ima še živeča legenda sodobnega
športa Lance Armstrong zahvaliti, da lahko še vedno v miru
tlači našo ljubo zemljico, zmaguje na največjih kolesarskih
dirkah in v objemu ljubeče žene uživa srečo, ki mu jo pričara
naraščaj. Če bi omenil še hišo z bazenom in psa, bi najprej po-
mislili na brezskrbno, idilično življenje kakšnega petičneža.
Prej omenjenemu mladeniču v življenju ni bilo nič podarjeno.
Nasprotno. Začelo se je kot že ničkoliko ameriških zgodb o us-
pehu - z dna. Trdo delo, neskončno prekolesarjenih kilometrov,
jeklena volja in nazadnje še strašna bolezen, ki bi po vseh ze-
meljskih pravilih morala mladeniča pokopati, ga je po bitki
vseh bitk naredilo še močnejšega. Pogled na življenje je postal
drugačen, vera v sebe še močnejša in izkazalo se je, kje pravza-
prav biva njegova sreča. In res ne gre samo za kolo, gre za vrni-
tev v življenje samo.
Avtorjema res ne moremo pripisati bleščečega sloga pisanja
ali kakšne posebne umetelnosti v izražanju, vendar je
(avto)biografija napisana tekoče in nadvse privlačno, zato jo
boste pred prebrano zadnjo stranjo težko odložili.
Jež svetuje, vi preberete: "Zadnjo ciljno črto hočem prevoziti med ploskanjem svojih
Lance Armstrong, Ne gre samo za kolo desetih otrok in svoje postavne žene in nato leči na polje tistih
znamenitih francoskih sončnic ter milostno preminiti ..."
