Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Kostanjev piknik novomeških tabornikov
Prvo soboto v novembru je Rod gor-
janskih tabornikov iz Novega mesta orga-
niziral že tradicionalni kostanjev piknik,
ki smo ga letos izvedli na Otočcu. Taborni-
ki iz čete Porečani smo se zbrali na šol-
skem dvorišču v Šmihelu. Prišlo nas je kar
42, med nami pa je bilo veliko učencev pr-
vega in drugega razreda. Skupaj smo odšli
do Mercatorjeve trgovine v Ločni, kjer smo
se pridružili ostalim novomeškim taborni-
kom. Gostje izleta so bili tudi posamezniki
iz Mirne Peči, kjer bodo ustanovili novo ta-
borniško enoto. Izpred Mercatorjeve trgovine v Ločni smo se napotili proti Staremu gradu
Tako se nas je proti Staremu gradu na-
potilo približno 150 tabornikov. Med potjo
smo se enkrat ustavili, odpočili in pomali-
cali, da smo lažje nadaljevali pot. Mimo-
grede smo si ogledali tudi posestvo na Baj-
nofu. Ko smo prispeli do nogometnega
igrišča na Pluski (Otočec), smo odložili
nahrbtnike in kostanj, ki smo ga prinesli s
seboj od doma. Nekateri naši vodniki in
starejši so zakurili ogenj in pripravili vse
potrebno za peko kostanja. Mi smo ta čas
izkoristili še za ogled Starega gradu, odko-
der je lep razgled proti Gorjancem in Otoč-
cu. Pri gradu smo se tudi fotografirali.
Po ogledu Starega gradu smo prišli
spet do prostora, odkoder nas je že vabil Pri Starem gradu smo se slikali za spomin
prav prijeten vonj po pečenem kostanju.
Vsi smo se ga prav pošteno najedli. Bil je
sladek in nam je zelo teknil. Med pikni-
kom smo se igrali tudi razne igre, po dveh
urah druženja pa smo se odpravili proti
domu, saj nas je čakala še dolga pot.
V prijetnem druženju smo tako naj-
mlajši kot starejši taborniki preživeli sobo-
to, 7. novembra 1998. Prijetno utrujeni in
zadovoljni ter polni novih doživetij smo se
v poznih popoldanskih urah vrnili domov.
Takšnih izletov si vsi prav gotovo še želi-
mo.
Helena Murgelj, četa Porečani, Šmihel
28 Rod gorjanskih tabornikov, Novo mesto Eni so pekli kostanj, drugi pa so uživali v igrah.
TABOR
KER SI TI
Nisva bila veliko skupaj, niti pogovarjala se nis-
va, bilo je nekaj pozdravov, nekaj nasmehov, nekaj-
krat sem mu pomagal naložiti tovor, včasih sem
hodil za njim in sva skupaj počivala na istih kam-
nih, travah ali pesku, pomagal sem mu, ko smo
bredli deročo reko, nekajkrat mi je ponudil čaj, jaz
njemu cigareto, nič ni negodoval kot večina nosa-
čev, zalotil sem ga, kako je znal opazovati sonce.
Tako rad sem bil v njegovi bližini. In tisti dan, nekaj
dni pred bazo, ko je čakal na izplačilo, pot je postala
zanj pretežka, se mu nekako nisem znal približati.
Nekaj sem mu hotel dati za spomin, iskal sem po
nahrbtniku, pa sem vsako stvar ovrgel, tako hudo
mi je bilo, in vedel sem, da bo zdaj zdaj odšel. Na-
smehnil se je. Bil je kratek, poln nasmeh, odsev nje-
govega obraza, na katerem ni bilo ničesar kot samo
lepota, mladost in življenje, veliko življenja. Tako
sva se poslovila, zagotovo vem, da sva se poslovila,
tako kot jaz, je tudi on vedel za to, droben, suhljat
starec, ki je bil resnično samo to ... (Milan Romih)
Prijatelj moj. Nikdar ne pričakuješ preveč od
mene. Vesel si, kadar uspem, toda tudi neuspeh nič
ne de. Pomagaš mi, kolikor moreš. Toda najbolj po- a je obstal priklenjen na vrh
membno je, da si ob meni. (Wendy Jean Smith) in me postavil nazaj na ta svet prazne resničnosti.
Bela, samotna gaz se z vrha spušča v dolino in In takrat sem opazil,
izginja v megli. da sonce počasi rdeči kulise mojega odra,
Vse je ena sama izginjajoča belina, občutil sem,
le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil. kako me mraz grize v roke in noge,
Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka in spoznal,
in ko bom sestopil, jih bom zasul s snegom da se bo treba vrniti in poiskati nove gazi.
in nove poti bodo prekrile spomine. Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
Zato bi rad trenutek še posedel na vrhu kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. (Nejc Zaplotnik)
in sam, sredi slepečih obzorij prelistal knjigo, Tudi tisti trenutek je prišel. Ko je velik Zakaj stopil predme. Za-
ki jo nosim s seboj. kaj?... Zakaj si storila tisto? In iskajoč vprašaj v očeh ...
Pred menoj se rišejo jasne slike preteklosti, Ni bilo zato, ker je nasmešek takrat oblival prostor. Ni zato, ker
a še več je nepopisanih listov, tvoja pesem objame mojo dušo. Ni bilo, ker sem ujela pogled. Ni ...
vmes pa je trenutek, ki ga živim. Ne, ničesar ni, kar bi lahko potipal.
Trenutek, ki se je po globoki gazi skušal povzpeti v Veš, zato se je zgodilo, ker SI!...
Lrga
Srečno potovanje!
29
nebo,
TABORNIŠKA REVIJA
