Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
KOSTANJEV PIKNIK
V soboto, 10. oktobra 1998, smo se člani rodu
XI. SNOUB spet podali raziskovat jesensko nara-
vo, iskat takšne ali drugačne avanture, pozdravit
pohorske živali ali krajše: spet izvesti enega od
naših (že tradicionalnih) kostanjevih piknikov.
Letos smo se (enkrat za spremembo) odpravili
na Pohorje. Že zgodaj smo vstali, da ne bi zamu-
dili niti trenutka tistega lepega dneva, ki je bil
pred nami. Seveda smo med hojo budno opazo-
vali (beri: nabirali) kostanje, kateri pa so, kot
nam pove že naslov pričujočega prispevka, odi-
grali zelo pomembno vlogo v celotni akciji. Kmalu smo pris- to ni zadnja akcija, ki smo jo izvedli to jesen. No ja, pa saj vsi
peli na naš cilj in kot vestni taborniki nemudoma (po malici, vemo, da se na piknike ne hodi samo jesti kostanje, ampak
seveda) začeli »obdelovat« naše skrbno nabrane, že prej ome- predvsem obujati spomine in ustvarjati nove, še lepše, s svoji-
njene kostanje. Tako smo jih previdno narezali in jih pripra- mi najboljšimi prijatelji.
Hojka, XI. SNOUB
vili za peko. Da nam ne bi bilo dolgčas, smo zakurili kar tri
ognje in od vsakega so prihajale prav prijetne
vonjave, tiste jesenske, tiste, zaradi katerih smo
se pravzaprav odpravili to soboto na naš pohod.
Naše nadobudne vodnice so pripravile nekaj
zabavnih iger in tako smo se (še z polnimi že-
lodci) malo poigrali na tisti naši jasi sredi Po-
horja. Ko smo pojedli vse kostanje, vse kekse, ki
smo jih imeli s seboj, in vse čokolade, ki nam jih
je prinesla Andreja, smo se odločili, da bo čas za
naš odhod. Tako smo vse pridno pospravili in
počasi "odpujsali" domov. Pot nazaj je bila ne-
kako bolj vesela in zabavna (saj veste, najboljše
vedno pride na koncu), zato je bilo še toliko težje
slovo od prijateljev. Sicer pa smo si obljubili, da
14 TABOR
DOGODIVŠČINE SEDMIH PLAVIH RUTK
Po vseh prestopanjih po vseh mož- pospraviti za sabo. Težko pričako-
nih prevoznih sredstvih in vseh presto- vano KAVO, ki naj bi nas do-
panjih po neznanih majhnih kotičkih končno zbudila in poz-
Štajerske smo vendarle prispeli do cilj- dravila kakršneko-
nega mesta - Gornjega Grada. Sedem li želodčne
plavih rutk rodu XI. SNOUB je 28. okto- težave,
bra opozarjalo mimoidoče na ponovno
vrnitev v »taboreče mesto«. Za neznane
dogodivščine smo se odločile same pun-
ce, za potrditev moške vrste pa se nam je smo
pridružil tudi en fant. Naši nameni so si pri-
bili zgolj obisk Gornjega Grada, obuja- voščili v
nje spominov na taborjenje ter seveda najbližji krč-
zabava, če dodamo dejstvo, da je ena iz- mi. Užitek sta
med plavih rutk dopolnila osemnajst- nam zmotila še dva
ko. »snoubovca«, ki sta saj smo či-
Nič slutečo slavljenko smo poslali nam naložila majhna po- sti zabavi dodali
po nakupih osnovnih sredstev, medtem pravila tabornega prostora. še malo dela in izvedli
ko smo mi pripravljali presenečenje. Z Vse smo na hitro uredili s po- zelo produktivno akcijo!
zelo, zelo veliko domišljije smo se lotili močjo »živega tekočega traku«.
Urška, XI.SNOUB
okraševanja sebe in kočice. Hvala Palo- Tovornjak smo naložili ... kaj pa
mi, da izdelujejo barvni toaletni papir, prevoz nazaj? Preglavice nam je pov-
saj nam je služil namesto lampijonč- zročal že tja, zakaj nam jih ne bi še na-
kov. Križem-kražem obešenemu toalet- zaj? ... In tako smo naslednji dve uri
nemu papirju smo dodali še balone, za presedele na zabojih, šotorih in drugih
nameček pa smo si naredili še prave taborniških rekvizitih ... na tovornjaku!
»party čepice« iz skodelic za puding! Vodstvo je bilo navdušeno nad izle-
Potlej pa "SURPRISE" za Renato. Zade- tom, saj so nekaj takega odlagali že dalj
va nam je uspela, vse skupaj pa je pope- časa. Pa tudi nam ni bilo nič hudega,
strilo še odvijanje 45 priročnih daril za
življenje. V vrečki (največja črna vreča
za smeti, kar smo jo našli) se je znašlo
od vetrnice, krompirja, Mikijevega za-
bavnika, ... do ščetke za pomivanje stra-
nišča.
Čas za prigrizek so naznanili naši
želodci, ki so se morali sprijazniti kar s
pico, pijačo in dolgimi pogovori v gor-
njegrajski piceriji.
Ob vztrajnem klikanju Ajdinega fo-
toaparata smo bili prisiljeni vstati in
TABORNIŠKA REVIJA 15
