Revija Tabor 2012/6
Ideje za taborjenja 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
22 / TABORNIŠKA SKRINJA
Večni ogenj
Besedilo: SiNi
Dim iz tokratne taborniške skrinje je znak za večni ogenj. To je prav poseben ogenj, ki ga prižgemo
ob slavnostni otvoritvi taborjenja in ga na prav tako slavnosten način tudi ugasnemo, ko se taborjen-
je konča. To je taborniška šega, ki lahko predstavlja srce življenja na taboru. Morda vas bo zamikalo,
da ga letos prižgete tudi vi.
Kako je bilo nekoč?
Nekoč je bila ta šega zelo razširjena
in se je uporabljala praktično skoraj v
vseh rodovih po Sloveniji. Stara šega
na primer govori, da je treba, če ogenj
ugasne, pospraviti tabor in zapustiti
taborni prostor. Je bilo res tako?
Mirko Vodovnik, Rod Severni kurir
Slovenj Gradec: “To so bili časi, ko je
bilo potrebno res veliko energije in
potrpljenja pri vzdrževanju ognja, še
posebno ob deževnih dnevih in nočeh.
Pa tudi kurjavo je bilo treba nabirati
večkrat na dan. Za ogenj je čez dan
skrbela dežurna ekipa, ponoči pa straža.
O možnosti, da bi ogenj ugasnil, sploh
nismo razmišljali oziroma se pogovarjali,
saj bi morali v skladu s šego prekiniti
taborjenje. Nam se to ni zgodilo, slišal sem
pa, da se je to pripetilo odredu - rodu iz
Foto: Nace Kranjc Maribora. Mislim pa, da bi tudi mi morali
spakirati in iti domov, če bi nam ugasnil,
glede na vodstvo, ki smo ga takrat imeli.
Prostor za večni ogenj Bili so taborniki z dušo in telesom.”
je zunaj tabornega ognjišča. S pripadajočo Anton De Costa - Sivi volk, Rod Jezerski
skladovnico, klopcami in senco je običajno postav- zmaj Velenje: “Na naših taborjenjih v preteklosti nikoli
ljen na vidno mesto, nekam v sredino tabora. Večni nismo imeli večnega ognja. Ta šega se nam ni zdela
ogenj naj bi predstavljal življenje na taboru, zato je racionalna iz različnih razlogov (požarna varnost,
pomembno, da ogenj nikoli ne ugasne. Ta naloga ekologija, pomanjkanje kurjave). Smo pa kasneje v 90.
velja za veliko čast. Večni ogenj ima tako za taborni letih na taborjenjih RJZ to šego obudili, a se nekako
ke večstranski vzgojni pomen, varovanje le-tega pa ni obdržala. Na tabornem prostoru imamo vsako
nas nauči odgovornosti, sodelovanja, prijateljstva, leto narejen pionirski objekt, ki služi stražarskemu
iznajdljivosti, potrpežljivosti in še česa. vodu ponoči kot zavetje in gretje v hladnih nočeh.”
TABORNIŠKA SKRINJA / raziskovanje 23
Emil Mumel, Rod zelene Rogle Zreče: “Še vedno
delamo tako, da prvi dan ‘konačarji’ postavijo ogenj.
Po prihodu in namestitvi v šotore pa prižgemo ogenj.
Takrat tudi vsem taborečim povemo, da če ogenj
ugasne, gremo domov. Skozi ves čas taborjenja nato
pazimo ogenj in dežurnemu ne sme ugasniti. Zadnji
dan ob odhodu pa ogenj pogasimo.”
Foto: Martin Trampuš Vojko Vičič - Vičo, Rod soških mejašev Nova Gorica:
“Mi imamo še sedaj večni ogenj na taborih in, ja, bi
se držali te šege, da se tabor podre in bi šli domov,
Ali danes še gorijo? vendar nam na srečo še ni ugasnil. Imamo pravilo,
Ugotovil sem, da le redki rodovi še vedno upo da če ogenj zalije in če se ga nazaj prižge iz obstoječe
rabljajo večni ogenj. Poglejmo, v kakšni obliki se je žerjavice, je to še vedno v redu. Moram pa priznati, da
šega večnega ognja ohranila pri nekaterih rodovih. smo že bili na meji te šege. Na kakšnih slavnostnih
Aleš Skalič, Rod Veseli veter Murska Sobota: “Ja, večerih se večni ogenj umakne svečani pagodi, ki se
ko imamo srečo in ni razglašena splošna požarna jo se prižge z žerjavico ali s “pomočjo” večnega ognja.
ogroženost, imamo v našem rodu običaj, da je večni Tudi ko gredo taboreči na bivak, ekipa, ki ostane v
ogenj na taboru ves čas. Je pa to tudi odvisno od tega, taboru, skrbi za ogenj. Na tem ognju je prepovedano
kje taborimo - zadnje čase ni navdušenja pri lastnikih kuriti kakšne papirje ali ovitke bombonov.”
tabornih prostorov, da bi ogenj ves čas gorel. Šega
izgleda običajno tako, da imamo prvi večer slavnostni
prižig z nagovorom starešine (brinova vejica, pagoda,
prižigajo postavljalci ognja), potem pa dežurni vod
za ogenj skrbi, da ogenj ne ugasne. Običajno gre za
manjši ogenjček (ki se bolj kadi, kot gori). Če je dež,
se naloži drva, da ne ugasne.”
Martin Trampuš, Rod svobodnega Kamnitnika
Škofja Loka: “Postavi se ga običajno na ‘postavljalcu’
oziroma predhodnici, redkeje na začetku prve izmene.
Šege, da se tabor konča, če ogenj ugasne, se nismo držali
nikoli. Dejansko ne vem za primer, da bi kateri rod to
naredil. Sicer je ogenj občasno ugasnil, predvsem na
MČ taboru, ker niso stražili čez celo noč. Je pa tudi
nekajkrat ugasnil ob res močnemu nalivu, zato smo v
zadnjem času posvečali toliko pozornosti streham. S
spodobno streho opremljen večni ogenj ne ugasne.” Foto: SiNi
Sam sem imel leta 2005 priložnost na taborjenju
Rašiškega rodu iz Ljubljane v Doliču opazovati vod
GG-jev, kako se trudijo obvarovati večni ogenj pred
dežjem. Že tako je celo taborjenje padal dež in je bilo
suho in kvalitetno kurjavo res težko najti. Ob prvem
malo hujšem nalivu so sredi noči na hitro zgradili
nadstrešek iz šotorskih kril, ogenj so pred močnim
vetrom in iz strani padajočim dežjem varovali tudi s
telesi. Njihov trud je bil občudovanja vreden. Ampak
zdržali so in dokazali, da se s skupnimi močmi lahko
doseže tudi nemogoče.
Foto: Martin Trampuš
