Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
44
DOTIK Sergeja Bogovič - Sergy
Ritem narave
Edina stvar dobrega dela je ta, da s tem, ko pomagamo
drugim, pomagamo tudi sami sebi. Ne išči angele nekje
visoko na nebu, ampak se ozri okoli sebe in našel jih boš
med ljudmi. Kmalu boš ugotovil, da že en sam nasmeh neke
osebe lahko dan polepša.
Nekoč je človeka vodil duhovni svet, danes pa je človek razvil
svojo zavest do te mere, da sam prevzema odgovornost za svoj
razvoj in razvoj človeštva. Seveda duhovne sile še vedno
pomagajo in prispevajo k razvoju človeštva in tistemu posa-
mezniku, ki določeno silo sprejme, vendar pa se vsak od nas
lahko duhovno nasiti in nasiti druge tudi, če ni del katerega koli
duhovnega sveta ampak je zgolj bitje - človek, ki je del našega
planeta, osončja …
Narava bo kmalu v polni meri odela svoja jesenska oblačila in
nas začela pozdravljati z zemeljskimi barvami. Obkrožili nas
bodo zlatorumeni, oranžni, rdeči in rjavi odtenki barv. Bomo vsi
tega pozdrava deležni? Odgovor je DA. Vsi bomo pozdravljeni,
vprašanje pa je, kako močno bo naša duhovna bit odprta in
pripravljena podoživeti ta zakon narave.
Človek lahko ob prepoznavanju ritma narave zazna, kako se
poleti čuti osvobojen in predan zunanjemu svetu, skozi uživa-
nje svetlobe in energije sonca, pa se pogosto zave, da le sanja.
Nastopi novo obdobje - čas jeseni, v katerem človek išče luč
lastnega bitja, da bi z njo našel pot do drugega bitja. Vsaka
morda mimobežna sprememba vpliva na nas.
In tudi pobiranje in shranjevanje vsega dozorelega ni le delo.
Veter čedalje bolj piha in prinaša oblake dežja, nabirati se
začenja megla in vse to se me dotakne.
Vprašaj se: "Kdo si, od kod prihajaš, kam si namenjen, zakaj si
tu, ali počneš to, zaradi česar si?"
Ko se boš zavedal, da si bitje, da si edinstven in nenadomest-
ljiv, z vsem kar imaš in si, boš resnično zaživel. Tvoje poslans-
tvo ne bo več to, da se obremenjuješ s preteklostjo in razmiš-
ljaš o prihodnosti - ampak bo današnji dan postal - današnji
dan, edinstven in neponovljiv.
september 45
JEŽKOV KOTIČEK
Velika modrina
Ljubezen, ime ti je morje. Pravijo, da se je v morju vse začelo, da se je tam rodilo življenje.
Z nevidno popkovino je življenje še vedno povezano z materjo Zemljo. Ljubezen do morja
preraste v obsedenost, do odvisnosti je le še korak. Vračanje k morju, ki navdaja z navidez
neskončno energijo, se poigrava z mislijo o večnosti. Na minljivosti pa nas tokrat opozar-
ja potopljeno mesto - Atlantida.
Res redko naletim na tako izrazito drugačen in samosvoj
izraz človeškega čutenja. Če bi bistvo morja bilo mogoče z be-
sedami razodeti, bi želel, da te besede na papir zapiše Mate
Dolenc
Dolenc. Z besedami neverjetno preprosto in prepričljivo izpo-
ve svojo ljubezen. Njegova obsedenost z morjem je več kot
očitna. Pes z Atlantide pa je še eno delo iz pestrega avtorjeve-
ga morskega opusa.
Kratek avtobiografski roman se začne s pisateljevim po-
novnim prihodom na otoček, ki ga je po njegovih besedah
"naučil morjá". Avtorjeva Atlantida je prelep jadranski otok
Biševo. Zgodba poka od simbolike in asociacij, ki se kar pre-
več lahkotno tihotapijo v bralčeve misli. Zlahka sledimo od-
krivanju podvodnih prostranstev, kakor tudi življenjskim
zgodbam nekaj turistov, ki prihajajo na otok. Intimne zgod-
be slednjih pa so pri tem zgolj okvir in izhodišče za lasten
razmislek. Večen tihi boj, očarljivo in hkrati usodno nasprot-
je med kopnim ter morjem, daje zgodbi polet, ki bralca zares
pritegne.
Nenehno pa v glavi ostaja občutek, da so nepozabna av-
torjeva doživetja skrivnosti in lepot morja zgolj krinka. Nje-
gov beg pred sedanjostjo, realnostjo, moderno družbo, civili-
zacijo in vsem kar ta prinaša s seboj. Morje s svojo prvinskost-
jo in neokrnjena narava pa nudita izvrstno zavetje. Tako
znano se sliši.
Del življenja, o katerem avtor na svojevrsten "morski"
način razmišlja, je tudi smrt. Mate Dolenc o smrti pravi tako-
le: "Zmerom sem si tako predstavljal smrt; da z bleščeče mor-
ske površine, prelite s sončnimi žarki, skozi mnoge različne
plasti modrine, odplavaš v najglobljo modrino in se tam zgu-
biš. Sence plavajo mimo tebe. Dokler nisi tudi sam ena od
njih."
Jež svetuje, vi preberete: Poletne počitnice so že mimo, poležavanja na plažah Ja-
Mate Dolenc, Pes z Atlantide drana je konec. Vseeno pa vas vabim, da se za kakšno urico
ali dve vrnete na otok Biševo …
