Revija Medo 2004 št. 22
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
ZGODBICA
SKRIVNOST BELEGA JEZERA
Jesen se je tiho prikradla v deželo. S čudovitimi barvami je pobarvala liste v krošnjah dreves,
jih s svojo sapo nežno trgala in stresala po tleh. Čutiti je bilo, da se narava pripravlja k počitku.
Noči pa so bili ravno še dovolj tople, da so se Vojko, Luka, Ivo in Polona s svojim vodnikom
Tomažem odpravili še na zadnje prenočevanje na prostem, preden mraz pokaže zobe.
Legenda pravi, da je Belo jezero svoje ime dobilo po skrivnostnih meglicah, ki se vsako noč
dvigajo z gladine jezera, ga prav grozljivo stisnejo v svoj objem, nato pa do jutra popolnoma
izginejo. Legenda je nastala pred mnogimi leti, ko so na bregu jezera nazadnje videli deklico v
beli obleki. S prvimi nočnimi meglicami na jezeru je izginilo tudi dekle, ostala je le še legenda.
Naši vrli taborniki so se ob Belem jezeru udobno utaborili, zakurili ogenj in se s prvimi zvoki
nočnih živali skobacali v spalne vreče. Težko je bilo zaspati, saj je bilo v zraku čutiti nemir. Ko pa
so ravno zatisnili trudne oči, so se v daljavi pojavili prav čudni glasovi. Zvok enakomernih
udarcev po vodni gladini se je mešal s pridušenim ječanjem kdove kakšnega bitja. Vojko in Luka,
največja a najbolj prestrašena, sta v hipu prebudila še ostale. Z velikimi očmi, napetimi ušesi in
mehkimi koleni so se stiskali ob ognju. Prva se je opogumila Polona, pograbila svetilko in
fotoaparat. »Temu moramo priti do dna!« je rekla in zakorakala proti jezeru. Če ji prijatelji ne bi
6
hitro sledili, bi se gotovo izgubila v megli. Kmalu so ugotovili, da jezero ponoči dobi popolnoma
drugačno podobo. Drevesa nemo stegujejo svoje mogočne dolge roke, skale na bregu se prelevijo
v nepremične kamnite stražarje, megla pa vse zavije še v tančico skrivnosti. Od strahu so se
potuhnili za bližnjo skalo, saj so nedaleč od brega ugledali plavajočo gmoto, katere glava je
štrlela strmo kvišku. Ko pa je plavajoča pošast še zatulila, so jo ucvrli proč, kar so jih nesle noge.
Le Polona se je za hip obotavljala, saj je želela pošast ujeti v objektiv fotoaparata. Zlezla je na
drevo in se pripravila za nespametno dejanje. Veja pa ni zdržala in Polona je glasno štrbunknila
v vodo. Ko so njeni prijatelji prišli do sape, so se vrnili na kraj nesreče, a Polone niso več našli.
Na veji je visel le njen fotoaparat. Do zore so ob Belem jezeru so zaman iskali prijateljico. Obupa-
ni in na smrt utrujeni so se prebijali skozi gozd ob jezeru.
Nenadoma zaslišijo pasji lajež, v zalivu pa se prikaže ljubka lesena hišica. Na pragu je v odeje
zavita in nasmejana sedela Polona. Iz hišice je stopil star mož in s prijazno besedo prišlekom
ponudil vroč čaj. Izkazalo se je, da je ravno starec ponoči iz vode rešil premraženo tabornico.
Njegov klobuk je bil silno podoben glavi nočne jezerske pošasti, čoln pa se je še vedno šibil pod
ozimnico, ki jo je mož davi prevažal po jezeru. Taborniška skrivnost Belega jezera je bila tako
kmalu razrešena.
Še vedno pa okoli jezera iščejo tisto dekle v beli obleki. Legenda, ki jo je starec ob ognju in čaju
pripovedoval mladim tabornikom, pravi...
Napisal Jure Jež
Narisala Nasta
7
