Revija Tabor 2022/3
Taborniški spomini 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
Besedilo: Nina Medved, Ilustracije: Jovana Đukić
Od kod pisateljem in pisateljicam navdih? Res sedejo za mizo in se besedilo
kar pretoči prek prstov na tipkovnico? Če si se že kdaj spraševal o tem, beri
naprej, saj bom predstavila deset pristopov, s katerimi si pesniki in pisatelji
pomagamo prebuditi zaspano domišljijo.
Pred leti mi je profesor na fakulteti dal enega najboljših
nasvetov za pisanje:
Seveda je mislil, da moramo prebrati
veliko knjig, preden lahko napišemo
kaj, kar bodo z zanimanjem prebrali
tudi drugi. Zato ti za začetek ponu-
jam v branje odlomek iz krasnega
Med branjem si v reviji podčrtaj povedi ali od-
romana Primerljivi hektarji pisateljice
lomke, ki so ti bili posebej všeč, so te presene-
Nataše Kramberger.
tili ali odvrnili od branja (tudi to je možno). V
knjigah pa tega raje ne počni in si jih izpiši ali
fotografiraj s telefonom …
Ne spomnim se natančno, kako mi je bilo, ko je mama na vrat na nos
obelodanila, da ima kmetijo. Najbrž me je najprej prevzela radovednost. Ja.
Predvsem radovednost. Na kratkem obisku sem posestvo prehodila po dol-
gem in počez. Šla sem v cimpračo. V štalo. Do gozda. Do zadnjega drevesa
sem preučila stari sadovnjak. V Berlin sem se vrnila z velikansko vrečo jabolk,
dvanajst različnih sort. Bila so kot mavrica. Na nočnem vlaku so odišavila ves
vagon. Z žarečim ponosom sem jih zložila na mizo pred svojo prijateljico
arhitektko. »Uau!« je vzkliknila. »To je nekaj najlepšega, kar sem kadarkoli
videla v življenju!«
Vedno je tako pretiravala. Naredila je vsaj štiristo fotografij. Jabolka
je prestavljala po mizi kot unikatne zofe in fotelje. Ovohavala jih je in se
šopirila z njimi po stanovanju. Prinesla sem nožek in jih začela rezati na
krhlje: »Degustacija!« Jemala mi jih je iz rok in jih razporejala po krožniku v
fantastične krožne vzorce; pod njenimi prsti so se spreminjali v dekorativ-
ne posode in lestence. Imela je oko. Iz vsega je znala narediti navdihujočo
skladnost. »No, daj! Poskusi!«
14 GOZDOVNIKI IN GOZDOVNICE OKTOBER 2022
Izbrala si je velik dišeč krhelj z zelenorumenim olupkom. Ugriznila
je. »Ueeek!« Obraz ji je razpotegnilo v odurno grimaso. »Kaj pa je to?! Jiiiii,
kako ogabno!« Frapirano sem obsedela in ji hitro potisnila pod nos manjši,
z rdečim olupkom obrobljen krhelj. »Poskusi tega. Ta ti bo všeč!« Bila je
cigančica. Moja najljubša. Nezaupljivo me je pogledala. »O moj bog. Če bo
tudi ta tako kisel, ne bom preživela.« Kakšna melodrama! »Ni kisel. Obljubim.
Gledala me je naravnost v oči in ugriznila znova. Žvečila je in žvečila. Žvečila
in žvečila. »No?« Z dvignjenimi rokami in zaprtimi očmi je vstala od mize in
se miže obrnila proti kuhinjskemu umivalniku. Z glasnim krikom je izpljuni-
la: »Ueeeeek!«
»Sorry, darling. Takoooooo je bilo nagravžno.« Niti slišati ni hotela,
da bi poskusila še katerega od ostalih krhljev.
»Ne razumi me narobe, draga, prosim. Tvoja jabolka so krasna.
Prekrasna! Še nikoli nisem videla česa tako čudovitega. Prav zares. Niso pa
… Kako naj rečem … Preprosto niso skladna z mojimi predstavami o tem,
kakšna naj bodo jabolka po okusu. Razumeš?«
»Mislila sem, da imaš jabolka rada.«
»Oh, draga, jaz jabolka obožujem!«
Nisem si znala razložiti.
Obsedeli sva v kuhinji in bilo mi je žal. Seveda mi je bilo jasno, da
je prijateljica, ki je študirala v Bostonu in odrasla v Melbournu, Sydneyju in
Torontu, svoja oboževana jabolka kupovala po supermarketih v milijonskih
velemestih. In seveda so supermarketi v milijonskih velemestih prodajali
le tri ali štiri različna jabolka, zelena, rumena, rdeča in nekateri še tista roza,
majhna. To so bila jabolka, ki so nosila svoja imena natisnjena na olupkih kot
srčast logotip in ki so imela vselej, na vseh koncih sveta, v vseh letnih časih
in ob vsaki uri dneva, isti nezamenljiv jabolčni okus po vodenem in sladkem.
Kljub temu sem bila prepričana, brezpogojno, da bodo jabolka, ki
so bila videti kot mavrica in so zmogla odišaviti nočni vagon, mojo prijate-
ljico, ki je velikokrat iznašla lepoto na krajih, ki se jim je vsak drug izogibal,
očarala, kakor so jo lahko očarali uhani v obliki rečnih kamnov ali ročno
izrezljane šatuljice iz lesa.
Ne.
»Ah, ne dramatiziraj, lepo te prosim! Vendarle so samo jabolka!«
Kramberger, Nataša. Primerljivi hektarji. Ljubljana: LUD Literatura, 2017. Tiskano.
»Že že. Ampak težko razumem, da imaš tako, hm, omejeno percep-
cijo. In to pri nečem, kar imaš rada.«
»Draga, ljudje imamo radi, kar poznamo. Ko je okus enkrat izobli-
kovan, je konec.«
Saj. V blaznost me spravlja misel, da ima ves svet rad eno samo
jabolko, ker je edino, ki ga pozna. Ne morem se sprijazniti s tem.«
»Oh, dobrodošla med nami, srce! Temu se reče sveta -acija. Moder-
nizacija, globalizacija, optimizacija!«
»Sovražim, ko privzameš ta ton.«
»Si pač sladka mala provincialka. Obožujem, ko se boriš za manjši-
ne v izumrtju. Več bi morala pisati o tem.«
V takem bi jo lahko udarila.
»Pisati o čem?«
»O svojih jabolkih. Z veseljem bi kaj prebrala.«
»Z veseljem bi kaj prebrala, ko ti jih prinesem v živo, pa jih špukaš v
umivalnik?!«
ŠTEVILKA 3 GOZDOVNIKI IN GOZDOVNICE 15
