Revija Tabor 2015/9
Kjer je taborništvo doma 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
14 / NAREDI SAM
Ročaj za sekiro
Besedilo in fotografije: Tomaž Sterniša
Sekira je eno od osnovnih taborniških orodij in ni odveč, če znamo sami narediti ročaj zanjo. Tako
naša sekira postane nekaj posebnega, hkrati pa je prikaz znanja in spretnosti lastnika.
Pri izdelavi ročaja sekire potrebujemo orodje, ki
ga vidimo na Sliki 1. Nož in žagica sta nujna kosa
opreme, s sekiro, z mačeto ali vsaj večjim nožem pa
si lahko delo precej olajšamo.
Seveda potrebujemo najprej glavo sekire. Pogosto
se zgodi, da del odlomljenega ročaja ostane v ušesu
sekire. Odlomljeni del lahko poskusimo izbiti s pri
mernim kosom trdega lesa, z dletom ali čim podob- jesenov les, pogosto pa za izdelavo ročajev uporabijo tudi
nim, najlažje pa to opravimo z vrtalnim strojem. Žal bukovino. Ročaj najprej obsekamo ob straneh. Enako
ni slike, uporabili smo glavo sekire s čistim ušesom. ravno površino, kot jo vidimo na Sliki 2a, naredimo
tudi na drugi strani ročaja. Ravni površini morata biti
Za ročaj uporabimo primeren kos suhega lesa. med seboj vsaj približno vzporedni. Ročaj na grobo
V našem primeru je to debelejša leskova palica, lahko oblikujemo s sekiro (Slika 2b), za fino obdelavo pa je
pa izsekamo kos iz debelejše klade. Sicer je najboljši zelo primerna dobro nabrušena mačeta (Slika 2c).
Pri obdelavi posebno pozornost posvetimo delu, na
katerega bomo nasadili sekiro. Ročaj se mora tesno
prilegati v uho sekire. Delamo počasi in med delom
NAREDI SAM / raziskovanje 15
večkrat preizkusimo, kako se ročaj prilega v uho. Na
Sliki 2d je s puščico označeno mesto, ki ga je treba
še popraviti.
Ko se ročaj dobro prilega v uho sekire, vanj z žago
po sredini daljšega dela naredimo utor za zagozdo,
s katero bomo ročaj utrdili v ušesu sekire. Na Sliki 3a
sicer vidimo začetni položaj žage pri žaganju utora,
je pa slika bolj mišljena kot varnostno opozorilo. Pri
žaganju na prikazan način je obisk urgence skoraj
zagotovljen. Na Sliki 3b je prikazan primerno globok
utor glede na mere ušesa sekire.
Če je le mogoče, zagozdo naredimo iz tršega lesa,
kot smo ga uporabili za izdelavo ročaja. Na Sliki 4 zabijanjem v utor premažemo z lepilom za les ali čim
vidimo, da je zagozdo najlažje narediti iz večjega kosa podobnim. Če smo pravilno ocenili debelino zagozde,
lesa (v našem primeru iz suhega hrastovega polena). bo dobro zabita zagozda segala skoraj do dna utora.
Oblika zagozde (njena širina in debelina) se mora
popolnoma ujemati z utorom v ročaju in obliko ušesa Ko je zagozda zabita v utor ročaja, odvečni del
sekire, saj je od tega odvisno, kako dobro bo sekira zagozde odžagamo (nekaj milimetrov nad robom
nasajena. Zagozdo previdno, a močno zabijemo v utor ušesa sekire, Slika 6a) in sekira je nasajena.
(Slika 5). Če imamo možnost, lahko zagozdo pred
Na Sliki 7 vidimo sekiro z novim ročajem. Z orod-
jem, ki smo ga imeli na voljo, je bil nov ročaj za sekiro
izdelan v približno eni uri. Pri delu uporabljamo
brezhibno in dobro nabrušeno orodje, mlajši naj
vedno delajo pod nadzorstvom starejših in izkušenih.
Vid bi rad izvedel več:
V oktobrski številki revije
Tabor iz leta 2012 sem izvedel
več o pravilnem nasajanju sekire.
V digitalni obliki sem jo našel na
www.taborniki.si/arhiv-revije-tabor!
Zraven na polici
Zelo optimistična številka
