Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
12 / VEŠČINE
Gensko spremenjena hrana
Veščina Kmetovalec 2
Besedilo: Blaž Zupančič, fotografija: Katarina Miklavec
Človek si že dolgo želi, da bi rastline in živali imele lastnosti, ki so zanj bolj koristne - da bi
koruza imela večje storže ali pa da bi bil volk bolj prijazen in nam čuval hišo.
Že dolgo časa nam to uspeva s selektivno vzrejo:
v vsaki novi generaciji določene vrste dopuščamo
razmnoževanje samo posameznikom, ki imajo lastnost,
ki jo želimo poudariti. Ta lastnost se zaradi prenosa
genske informacije - deoksiribonukleinske kisline
(DNK) - prenese na potomce. Pri vsakem prenosu pa
imamo tudi nekaj naključnih sprememb. Enak proces
se dogaja pri evoluciji, kjer v naravi lažje preživijo
posamezniki, ki so bolje prilagojeni na okolje.
Leta 1973 so znanstveniki naredili prvi gensko spre-
menjen organizem (GSO), kar pomeni, da so načrtno
spremenili njegov genom. Ta praksa je danes že zelo
razširjena, z GSO proizvajamo na primer določena
zdravila ali pa vitamin C. Gensko spremenjena hrana pa
je v Evropi manj zaželena. Ker take rastline rastejo na
polju skupaj z navadnimi, lahko pride do nezaželenega
prenosa dednega materiala ali križanja, GSO pa so tudi
bolj dovzetni za mutacije. Odprto ostaja vprašanje,
ali take rastline sploh potrebujemo? To tehnologijo
je mogoče zlorabiti, po drugi strani pa so uspeli riž v
Aziji spremeniti tako, da je sam proizvajal vitamin C,
s čimer so zatrli bolezen skorbut. Gensko spremenjeni
organizmi niso nevarni in gensko spremenjena hrana
ni neužitna, vendar pa je pri prostem gojenju takih
rastlin v naravi še vedno kar nekaj neznank.
DNK si lahko ogledamo tudi sami! Vzorec precedimo, da se znebimo velikih koščkov.
Potrebujemo: vodo (200 ml), ščep soli (ali malo V precejeni tekočini imamo sedaj celice, v njihovem
praška Isostar), detergent za pomivanje posode (30 ml), jedru pa se nahaja DNK. Sedaj dodamo sol in detergent
ledeno mrzel čisti alkohol (100 ml), encime za mehčanje ter premešamo. Detergent bo razbil celične stene, sol
mesa ali čistilo za leče ali ananasov sok, filter papir pa povezala DNK. Pustimo stati 5-10 minut. Nato
ali gosto cedilo, lesene palčke za ražnjiče, vzorec, iz dodamo encime za mehčanje mesa, ki bodo razgradili
katerega bomo dobili DNK (jagode, piščančja jetra). beljakovine v celicah. Na koncu previdno nalijemo
ledeno mrzel alkohol, ki zaradi manjše gostote tvori
Preden se lotimo eksperimenta, damo alkohol v nov sloj tekočine na vrhu. Na stiku obeh tekočin
zmrzovalnik, da bo ob uporabi ledeno hladen. Najprej naj bi se nabrale majhne bele nitke ali grudice, ki
dobro pretlačimo naš vzorec - lahko ga tudi zmeljemo jih lahko navijemo na palčke za ražnjiče. To je DNK
z mešalnikom, a bomo s tem skrajšali verige DNK. našega vzorca!
AKCIJA / dogodivščina 13
Kmečki upor
Avtor zgodbe: Martin Justin
a koncu Sigismundova novica niti ni bila tako grozljiva, vsekakor pa je bila skrb
vzbujajoča. “Poročevalci in izvidniki poročajo o skupinicah dvorne straže, ki že dalj časa
patruljirajo okoli tabora,” je rekel.
“Nočem, da greš. Že tako te vidim le še zelo poredko, pa še Sigismundovo poročilo ...” Skoraj
v joku se mi sestra vrže v objem. Ne pustim se motiti in pakiram naprej. Nočem ji reči, da
bo vse še v redu, ker vem, kako majhne možnosti so za to, hkrati pa jo želim potolažiti in se
je, kakor koli sebično že, čim prej znebiti.
“Obljubim, da se vrnem cel in zdrav.” Poskusim se ji nasmehniti, a mi nekako ne uspe
najbolje.
“Obljubiš? Oh, čeprav nisem čisto pomirjena, ti zaupam, kot sem ti od nekdaj.” Čisto
prepričljivo, kot se jaz nisem mogel, se mi nasmehne in nadaljuje z branjem zapisov, ki so jih
izvidniki ukradli na dvoru. Vedno znova me preseneti, kako Feja najde zaposlitev za čisto
vsakega, ki se znajde v našem taboru. Tako je moja sestra, ena izmed redkih pismenih, pač
študirala zapiske z dvora.
Kljub zgodni jutranji uri me pred vhodom že čaka skupina, s katero bom potoval po terenu.
Lahko čutim napetost ostalih članov skupine, ki so verjetno prav tako slišali za Sigismun-
dovo novico. S slabim občutkom se odpravimo na pot. In res že po prvih korakih naletimo
na težave, ena od patrulj nas je namreč odkrila in lahko slišimo njihove krike, ki se nam
približujejo. Vse razen izvidnika nas zgrabi panika, zato ta prevzame pobudo in nam ukaže
beg. Poženemo se v dir. A kljub naši hitrosti se nam glasovi straže vztrajno približujejo,
dokler naenkrat ne izginejo.
“Verjetno so izgubili sled.” Vsi se strinjamo z izvidnikom in pomirjeni nadaljujemo pot. Ko
je sonce že visoko na nebu, se ustavimo, pripravimo ognjišče in kuhar nam pripravi kosilo,
nato pa takoj nadaljujemo pot. Podobno ponovimo tudi zvečer, ko se spusti mrak in kartografa
ne moreta več risati, le da razvijemo tudi odeje, na katerih naj bi spali. Eden od kartografov
nekoliko žalostno pogleduje svojo odejo in reče: “Res ne vem, zakaj nam Feja ni pustila vzeti
šotora.” Izvidnik se mu nasmehne in odgovori: “Običajno dvorna straža počaka, da najprej
pospraviš šotor in te šele nato napade.” Ko vidi, da se smejimo tudi ostali, se izvidnikovemu
odgovoru nasmehne še kartograf in tako dobre volje nas takoj po večerji premaga spanec.
Sredi noči me zbudi glasen hrup.
Kljub nepredirni temi razločim
postave, ki se gibljejo okoli mene
in takoj ugotovim, da so nas
napadli. Poskušam vstati, da
bi zbežal, takrat pa za sabo
zaslišim korake in na tilniku
začutim ostro bolečino, ki ji
sledi popolna tema.
