Revija Tabor 2003/12
Mini – maxi 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
14 AKTUALNO
DOMŽALČANI NA SNEŽNIKU
Tanja Cirkvenčič
Tudi oktobra smo Domžalčani organizirali izlet v okviru celoletne akcije
Izletnik z že desetletno tradicijo. Tokrat smo naše gozdovnike in gozdov-
nice popeljali na Snežnik, naš najvišji nealpski vrh, ki mu pravijo tudi
"notranjski Triglav".
Po precej dolgi vožnji z avtobusom mimo Ilirske Bistrice
smo začeli našo pot s Sviščakov. Pot do vrha je zelo prijetna in
skrbno urejena. Čeprav smo bili vsi dobro opremljeni s kapa-
mi, bundami in rokavicami, na tihem takega mraza vseeno
nismo pričakovali. Ko smo začeli gristi kolena, smo se nekoli-
ko ogreli, a nikoli toliko, da bi lahko slekli tople bunde. Vrh je
bil zavit v gosto meglo, skozi katero je tu pa tam pokukalo
sonce, ruševje pa je bilo pokrito z ivjem, da se je čudovito
svetlikalo, ko so ga oplazili sončni žarki. Kljub več krajšim
postankom smo vrh osvojili v slabih dveh urah. V Zavetišču
na Velikem Snežniku nismo bili prav dolgo, saj oskrbniki
niso bili nič kaj navdušeni nad gručo razposajenih otrok.
Raje smo vzeli pot pod noge in se vrnili na Sviščake, kjer nas
je čakal naš prijazni voznik z avtobusom. Našega izleta še ni
bilo konec. Odpeljali smo se proti gradu Snežnik v vasi Koza-
rišče kar po ozki gozdni cesti čez čudovite snežniške gozdove.
Grad Snežnik, z vodnim jarkom obdana trinadstropna
stavba po večini iz 16. stoletja, je neokrnjen, z vso notranjo
opremo kot po čudežu uspel preživeti strahote druge svetovne vojne. Na žalost smo si ga lahko ogledali le od zunaj, saj ne-
prestano gosti skupine obiskovalcev in poroke. Obiskali pa
smo Lovski in polharski muzej, ki se nahaja v neposredni bli-
žini gradu. Gospod Jože nam je prijazno in slikovito predsta-
vil vse živali, ki se skrivajo v prostranih snežniških gozdovih:
medveda, volka, lisico, risa, celo zbirko glodalcev in ptic... Iz-
vedeli smo, da je lisica, poleg tega da je zvita, tudi precej ne-
redna, saj ko ubije kokoši, pusti vse razmetano za seboj,
medtem ko je dihur veliko bolj pedanten, saj ves plen, ko mu
spije kri, snažno pospravi na en sam kupček. Polhom je pos-
večen poseben del muzeja, kjer o polhih izveš prav vse, gos-
pod Jože pa nam je pustil pokukati tudi v svojo pisarno, kjer
ima kletko s pravimi živimi polhki.
Po ogledu muzeja nas je čakala le še pot domov čez Cerk-
nico. Seveda smo bili spet vodniki najbolj utrujeni. Skoraj
vse je pot do doma premagala in so na avtobusu malce za-
dremali, medtem pa so se naši GG-ji veselo zabavali in pos-
pravili še zadnje sladkarije iz nahrbtnikov. Komaj čakamo
naslednji izlet!
AKTUALNO december 15
Iris S. - Dina
JESENOVANJE IN PRISEGA
PRISEGA se je zgodila 18. oktobra, Z jesenskimi dnevi smo se bistriški Ruševci spet vselili v naš
na njej pa so naši člani prejeli zasluže- prenovljeni in ob naši 50 obletnici svečano odprti taborniš-
ne nagrade in priznanja za preteklo ki dom. Z rednimi tedenskimi srečanji smo začeli že v
leto. Ruševci in njihovi starši so se zbra- začetku oktobra, takrat se je tudi prvič v tem šolskem letu
li v Kindlerjevem parku ob taborniškem sestala rodova uprava. Hkrati pa smo v teh jesenskih dneh
domu, kjer je bil pripravljen primeren opravili z dvema večjima rodovima akcijama. V sredini
ambient za svečanost. Najprej so vodni- oktobra smo imeli svečano prisego, jesenske počitnice pa
ki tabornikom podelili našitek Strganc, so naši gozdovniki in gozdovnice preživeli na jesenovanju.
ki si ga v RSR prislužijo tisti, ki se naj-
bolj redno udeležujejo taborniških ak-
cij. Sledila je svečana prisega novih ta-
bornikov in prestop medvedkov in čebe-
lic med gozdovnike in gozdovnice. Za
konec pa so vsi tisti, ki so v preteklem
letu pridno izvajali program in se nau-
čili določenih znanj, dobili priznanja
in veščine, s katerimi bodo lahko obo-
gatili svoj kroj.
Letošnje JESENOVANJE je verjetno
še najbolj spominjalo na zimovanje.
GG-ji s svojimi vodnicami in vodniki,
ki so imeli že spakirane nahrbtnike za
odhod na jesenovanje na Sviščakih, so na skupina tabornikov na jesenovanju imeli GG-ji telovadbo, čeprav je bilo zu-
samo uro pred odhodom nejeverno gle- lahko pomeni samo eno - spet nekaj naj precej mrzlo. Prve dni pa so tudi
dali v nebo, od koder so se usipale ne- najlepših dni, ko se zaradi manjšega poskušali z dvigovanjem zastave, ven-
verjetno velike snežinke. Vsemu pri- števila udeležencev oblikujejo najbolj dar so potem, ko se je ta nesrečno pri-
pravljenemu za odhod so torej samo nore interne fore in so dnevi zares pe- mrznila na drevo, odnehali. En dan so
dodali še nekaj zimskih pripomočkov stri, saj je program vsekakor lažje izva- namenili orientaciji in orientacijske-
in se podali na Sviščake v kočo, ki je na- jati. Sploh pa še, če ti jesenovanje pope- mu znanju, igrali so se igrico "Miro Ce-
slednje dni gostila 17 Ruševcev. Majh- stri sneg. Vsako jutro jesenovanja so rar" (igrica je splošno znana, le da se
pri Ruševcih drugače imenuje) in dru-
ge družabne igre. Vod Kaliber 890, ki je,
mimogrede, eden najbolj dejavnih vo-
dov v našem rodu, je pripravil sneženi
lunapark za udeležence jesenovanja, ki
je vseboval tudi sankanje in ostale
akrobacije na snegu. Zadnji dan jese-
novanja pa so najprej odšli na izlet v
Grdo drago in imeli tam turnir v nogo-
metu, potem pa so pospravili in počisti-
li kočo ter se vrnili domov.
