Revija Tabor 2002/3
< 150 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
10 AKTUALNO
Pasja ravnan DRAŽGOŠE
Janezu, Rod Bičkova Skala - Ljubljana
23. pohod po poti Cankarjevega bataljona
60. obletnica Dražgoške bitke (1942-2002)
Iz neuradnih virov so v javnost zašle sočne informacije. V prejšnji številki
Tabora je pisalo, da smo Bičkovci malo "zanemarili" našo Bičkovo skalo, da se
nismo udeležili 23. spominskega pohoda po poti Cankarjevega bataljona in
celo to, da nas ni bilo na proslavi ob 60. obletnici Dražgoške bitke, ki je poteka-
la 13. januarja 2002. No, glede čaja pa sploh ne bi izgubljal besed. Bili smo
ogorčeni, vendar našega ponosa pač ne bo nihče guncal. Avtor članka verjetno
ne pozna veliko Bičkovcev oz. tudi če nas ... verjemite, ponoči med več kot 530
in čez dan med več kot 7000 ljudmi težko opaziš modro rutko in prapor. Sicer
pa, najbolje, da kar preberete.
Proslave v spomin bitke na Dražgošah se
udeležimo vsako leto, lani in letos pa smo se po-
dali tudi na nočni pohod po poti, ki so jo v noči z
12. na 13. januar pred 60 leti, prehodili borci
Cankarjevega bataljona. Pot je dolga nekaj več
kot 40 km, pri tem pa premagaš okoli 2000 m vi-
šinske razlike, kar zahteva vsaj solidno kondici-
jo. Zvestobo temu pohodu je letos obljubilo kar 9
članov našega rodu, pri tem pa smo dobili tudi
močne okrepitve iz R odu M očvirskih T ulipanov,
ki so za nočno operacijo prispevali 4 člane. To-
rej, skupaj nas je bilo 13, od tega 2 dekleti.
Okrog 9. zvečer smo s težko oborožitvijo
(suhe klobase, sendviči, razni napitki ...) prispeli
do kmeta Koširja, kjer je vsako leto zbirno mesto.
Plačali smo štartnino, nato pa smo se natlačili
okrog edine še prazne mize. Ker je bil start pred-
viden šele ob polnoči, smo imeli časa na pretek.
V nos so nam zahajale vonjave domačih kloba-
sic, ki jih je rdečelični Košir raznašal po mizah.
Čas odhoda je napočil preden sem uspel po-
stati zaspan in kar presenečen sem bil nad števi-
lom ljudi, ki so se zbrali pred hišo. Postavili smo
se v prvo tretjino kolone. Tempo hoje je bil zelo
dobro izbran, čeprav smo se med potjo večkrat
AKTUALNO januar 11
ustavili zaradi raznih zaprek. Pot je bila po-
nekod precej ledena, kar so dokazovali tudi
številni padci ... tudi sam sem jih nekaj pris-
peval. Med potjo smo imeli 4 postanke, kjer
so nas "pocrkljali" tudi s toplim čajem. Po
sedmih urah hoje smo že čutili rahlo utruje-
nost, vendar nam je dnevna svetloba vlila ne-
kaj dodatne energije. Ob desetih dopoldan
smo iz širnega gozda prišli na asfaltno cesto,
kjer smo se zbrali in malo preoblekli. Nato
smo razvili rodov prapor in jo mahnili v
Dražgoše. Vzdušje je bilo precej veselo. Okoli
spomenika so se že zbirali ljudje, na desno, v
hrib, pa se nam je odpiral veličasten pogled
na Bičkovo skalo, s katere je vihrala velika
slovenska zastava. Ker smo bili lačni, smo se
najprej odpravili v tamkajšnjo osnovno šolo,
kjer so pohodnikom delili zasluženo malico
– jasno, pasulj. Vrsta je bila daljša kot v za-
družni menzi in na koncu je pasulja še
zmanjkalo, tako da smo morali počakati na
naslednjo pošiljko fižola. Po zgodnjem kosilu
smo se odpravili proti spomeniku, ovešenem
z zastavami. Še pred koncem osrednje slove-
snosti, na kateri je govoril predsednik Kučan,
smo se kljub utrujenosti podali proti Bičkovi
skali, do katere te vodi precej strma cesta. V
slabe pol ure smo dosegli naš cilj. Po vsej do-
lini so iz močnih zvočnikov odmevale parti-
zanske pesmi. Zagledali smo se v zastavo, ki
je plapolala v vetru in prevzel nas je občutek
ponosa, da se v imenu našega rodu skriva
tako močna simbolika, da se imenujemo po
skali, ki je veliko več kot samo to.
No, če nas bo naslednje leto še kdo more-
biti omenil, naj napiše: "Bičkovci so zagotovo
bili v Dražgošah, samo videl jih nisem." Stri-
ca Volka pa vabimo k sodelovanju ... naj sku-
ha nekaj 100 litrov šipkovega čaja in si ga
natlači v nahrbtnik, potem pa se dobimo na
Pasji ravni ... pri Koširju seveda!
BI-BI-BI BIČKOVCI SMO MI!
Zahvaljujemo se RMT, ker so se odzvali
našemu vabilu in poskrbeli za prijetno vzduš-
je.
