Revija Tabor 2000/2
Kam so šli "civilci"? 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
Popotovanja
Popotovanjaa
Popotovanj
RAZVEDRILO
Popotovanja
Avto v Ameriki je nuja spomine s popotovanja deli z vami Tadeja
Milivojevič Nemanič)
Za potovanje po Ameriki potrebuješ avtomobil. Najbolje takega
velikega, ki bi najmanj za pol metra gledal iz naše garaže.
Amerika je prostrana dežela, kjer je za javni prevoz slabo poskrb-
ljeno; avtobusi vozijo le med velikimi mesti, nekateri med njimi
pa še v pomembnejše narodne parke. Tudi pločnike imajo le v
centru mest in v stanovanjskih četrtih in kot pešec si v nezavidlji-
vem položaju.
Zato sva postala ponosna lastnika
najinega prvega avtomobila, karavana
Pontiaca Station Wagon 6000 iz leta
1986, poimenovanega Amerikanc. V
začetku sem nasprotovala nakupu tako
velikega avtomobila, vendar nama je
prišel še kako prav. Če sva podrla zadnje
sedeže, se je v njem lahko stegnil tudi
skoraj dva metra visoki Tjaž in že po pr-
vem obisku kampa, za katerega sva mo-
rala odšteti 27 USD, sva se odločila za
drugačen način prenočevanja. To je
bilo nočenje v avtu na 24-urnih bencin-
skih črpalkah ali na avtomobilskih po- Poziranje v Dolini bogov. Gorenjec sva svoja takrat že pošteno
stajališčih. Črpalke so nama bile bolj skrčena želodčka tako obremenila, da
pri srcu, saj so se prodajalci večkrat kar naslednjih 24 ur nisva bila zmožna česa
sami ponudili, da bodo preko noči mal- drugega kot le topega pogleda v svet.
ce popazili na naju. Huje je bilo na po- Brez avta tudi ne bi mogla obiskati
stajališčih, saj ponoči niso bila preveč kar lepega števila ljudi, ki so naju pri-
obljudena. In, ko si se sredi noči zbudil jazno povabili v svoj dom. To je bilo za
in začel prisluškovati šumom v okolici, naju pravzaprav presenečenje. Pred-
si kar videl sence, ki se plazijo okrog vsem zato, ker so Američani tako zelo
avta. Ni nama služil le kot spalnica, prestrašeni. Redek je bil pogovor, ki se
temveč tudi kot kuhinja, dnevna soba, ne bi končal z opozorilom: "Pazita nase
delovni kotiček, včasih pa tudi kot im- in bodita previdna!" in to ne glede na to
provizirana kopalnica. ali sva se pogovarjala s klateži, brez-
Kuhala sva si večinoma sama. domci ali milijonarji. Bojijo se vsega, še
Včasih pa sva si privoščila tudi obisk v posebej neznancev. Vendar sva bila
"all-you-can-eat" lokalu (za enotno midva kot Evropejca in še bolj kot Slo-
ceno lahko poješ, kolikor moreš). Ena Lični izveski opozarjajo na lokalne znamenitosti venca nenevarna in nenavadna, če ne
prava Gorenjka in en še hujši – cepljen ob Natchez Parkway-u. že kar eksotična primerka in zato je bilo
42 revija Tabor
RAZVEDRILO
povabil kar nekaj. Nanje sva se z vese-
ljem odzvala, saj sva na ta način nepo-
sredno spoznala Američane in njihov
vsakdan. Tako sva nekaj dni preživela pri
paru najinih let, ki je živel skupaj z
psom, mačkom, nekaj belimi mišmi,
dvema igvanama in kraljevsko kačo
imenovano Who-did-it (kdo-je-to-sto-
ril). Gostila naju je 3. najboljša (prvi dve
sta najini) mama na svetu, ki se je po de-
setih letih zakona ločila, ostala sama s
šestimi otroki in se poročila z moškim, ki
je v zakon pripeljal še pet svojih otrok.
Stanovala sva pri simpatični mulatki
Dva dneva in 1000 km stran od najinega preprodajalca avtomobilov sva morala Pontiaka za cel popoldan
črnskega, indijanskega, mehikanskega,
peljati k mehaniku. Na srečo je bilo to prvič in zadnjič.
nemškega, irskega in nizozemskega po-
rekla. Prespala sva na verandi pri
možakarju, ki se je boril v Vietnamu, to
pa mu je pustilo take posledice in nočne
more, da nikdar ne gre v posteljo brez
pištole in noža.
Avto nama je omogočil tudi ogled
tako imenovanih Parkway-ev. To so ceste
speljane po manj naseljenem področju.
Vsakih nekaj kilometrov stojijo table z
opisom lokalnih zanimivosti. Včasih je
to prizorišče bitke med Indijanci in prvi-
mi priseljenci, zanimiva geološka zgrad-
ba tal, stara gostilna ali nenavadno raslo
drevo, ne manjka pa niti mest za piknik
Kadar si povabljen na dom, te včasih za kako uro zaposlijo tudi kot varuško.
ter kratkih in malo daljših sprehodov. Na
enem izmed takih sprehodov naju je na
obrežju potoka presenetila v svitek zvita
črna kača, ki sva jo zagledala skorajda
prepozno. Želja po sprehodu je takoj mi-
nila in Amerikanc nama je služil tudi kot
varno pribežališče, podobno kot v Loui-
siani, ko sva iz varnega zavetja opazova-
la sumljivo mirujočega, sredi ceste
ležečega aligatorja.
Nasploh so tovrstne ceste z razgle-
dom, kot bi jih lahko poimenovala, ame-
riška posebnost, saj lepo odslikavajo
ameriško odvisnost od avtomobila in nji-
Ob neupoštevanju prometnega znaka se lahko znajdeš v reki Kolorado. hov pristop k življenju.
februar 2000 43
