Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
PROMETEJU
Gozdovniki niso poudarjali le indijanske tradicije ognja - enako pomembno jim je bilo evropsko
izročilo, poosebljeno v Prometeju. Iz knjige G. Schwaba "Najlepše antične pripovedke" (Ljubljana
1967) vam ponujamo začetek mita o Prometeju ...
Nebo in zemlja sta bila ustvarjena; morje je valovilo med skalami in ribe so se igrale v
njem; v zraku so pele krilate ptice, po zemlji je pa kar mrgolelo živali. Ni pa še bilo na zemlji
stvora, čigar telo bi bilo tako ustvarjeno, da bi se v njem mogel naseliti duh in iz njega vladati
zemeljskemu svetu. Tedaj stopi na zemljo Prometej, potomec starega božanskega rodu, ki ga
je Zeus pahnil s prestola, pozemeljski sin Japetov, Uranov vnuk, zelo pameten in iznajdljiv. Ta
je dobro vedel, da v zemlji dremlje nebeško seme. Zato vzame ilovice, jo namoči v vodi iz
reke, jo zgnete in naredi iz nje lik po podobi bogov, gospodarjev sveta. Da bi to kepo ilovice
oživil, si sposodi pri vsaki živalski duši dobre in slabe lastnosti in jih zapre v človekove prsi.
Med nebeščani je imel prijateljico, Ateno, boginjo modrosti. Ta se je čudila delu Titanovega
sina in je vdihnila na pol oživljenemu liku duha, božanskega duha.
Tako so nastali prvi ljudje, ki so se kmalu razmnožili in napolnili zemljo. Vendar ti ljudje
dolgo niso vedeli, kako naj uporabljajo svoje plemenite ude in prejete božje iskre. Gledali so,
pa niso videli, poslušali so, pa niso slišali. Kakor podobe iz sanj so begali okrog in niso znali
rabiti ustvarjenih stvari. Neznano jim je bilo, kako se lomi in kleše kamen, kako se iz gline žge
opeka, kako se iz posekanega drevja v gozdu tešejo tramovi in kako se iz vsega tega postavijo
hiše. Pod zemljo, v temnih vot- linah, kamor ni posijalo sonce, je mrgolelo ljudi kakor v
mravljišču. Ne zime ne cve- toče pomladi ne rodovitne jeseni niso poznali
po zanesljivih znamenjih; karkoli že so delali, vse je bilo brez premišlje-
nega načrta.
Tedaj se Prometej zavzame za svoje stvore: nauči jih opazo-
vati vzhod in zahod zvezd, vpelje jih v
umetnost
štetja
in pisanja črk; nauči jih zapregati živino in jo uporabljati za pomoč pri delu, priuči in navadi
konje na uzdo in voz; izumi čoln in jadra za plovbo. Poskrbi tudi za druge življenjske potrebe
ljudi. Če je kdaj prej kak človek zbolel, ni vedel uporabiti nobenega zdravila, ni poznal mazil-
nega olja za lajšanje bolečin in zdravljenje ran, in ni vedel, kaj sme uživati in česa ne; ker ni
bilo zdravil, so ljudje trpeli in v bolečinah umirali. Zato jim Prometej pokaže, kako se priprav-
ljajo blažilna zdravila, s katerimi je mogoče zdraviti razne bolezni. Potem jih nauči vedeže-
valske umetnosti, jim razloži znamenja in sanje, ptičji let, napovedovanje usode iz ptičjega
leta in prerokovanje iz drobovja daritvenih živali. Nadalje jim obrne pogled pod zemljo in jim
pomaga, da tam odkrijejo rudo, železo, srebro in zlato. Skratka, uvede jih v vse umetnosti
udobnega življenja.
V nebesih je s svojimi otroki od nedavnega vladal Zeus, ki je pahnil s prestola svojega oče-
ta Kronosa in strmoglavil stari rod bogov, iz katerega je izhajal tudi Prometej.
Zdaj so novi bogovi postali pozorni na nedavno nastali človeški rod. Od njega zahtevajo,
da jih časti, oni pa so mu za to pripravljeni dajati varstvo. V Mekoni (Sikionu) v Grčiji je prišlo
do sestanka med smrtniki in nesmrtniki, na katerem so določili pravice in dolžnosti ljudi. Na
tem sestanku je nastopil Prometej kot zastopnik svojih ljudi, prizadevajoč si, da ne bi bogovi
za prevzeto varstvo naložili smrtnikom prehudih dolžnosti. Tedaj Titanovega sina zapelje nje-
gova premetenost, da prevara bogove. V imenu svojih varovancev zakolje velikega bika, od
katerega bi bogovi izbrali, kaj žele imeti zase. Ko je razkosal daritveno žival, je naredil Pro-
metej dva kupa: na eno stran je del meso in drobovje z obilno tolščo, vse skupaj zavil v biko-
vo kožo in na vrh položil želodec. Na drugo stran je del obrane kosti, ki jih je obdal z
lojem daritvene živali. Ta kup je bil večji. Zeus, vsevedni oče bogov, spozna njego-
vo prevaro in reče:
"Sin Japetov, presvetli kralj in dobri prijatelj, kako neenaka dela si napra-
vil!"
Prometej zdaj šele prav spozna, da je boga prevaral, pa se sam pri sebi
nasmehne in reče:
"Presvetli Zeus, največji med večnimi bogovi, izberi si tisti del, ki ti ga sve-
tuje tvoje srce v prsih, da si ga izbereš."
Zeus se raztogoti in zanalašč zgrabi z obema rokama beli loj. Ko ga ga je raz-
grebel in zagledal obrane kosti, se je delal, kot da je šele zdaj opazil prevaro; jez-
no reče:
"Vidim dobro, dragi Japetov sin, da še nisi pozabil varanja."
Zeus sklene, da se bo za njegovo prevaro maščeval, in odreče smrtni-
kom zadnji dar, ki jim je bil potreben za ohranitev življenja, ogenj. Pa tudi
pri tem si je zviti Japetov sin znal pomagati. Vzame dolgo steblo velikan-
skega koprca s strženom, se približa z njim sončnemu vozu, ki je drvel
mimo, in steblo mu zagori z velikim plamenom. S tem ognjem stopi na
zemljo in brž zagori prva grmada proti nebu. V dno duše zaboli Zeusa,
ko vidi, kako se med ljudmi daleč sveti
