Revija Tabor 2014/2
Po poti Programa za mlade 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
40 / OD RODOV
DOD v Azilnem domu
V notranjih prostorih smo priredili taborniški turnir
v spominu. Bitka je bila neusmiljena in napeta, a na
koncu je zmago brez prave konkurence slavil deček, ki
je imel več parov kot vsi ostali sodelujoči skupaj! Pred
igro konjskih dirk smo se ogreli s plesom Konjenik na
črnem vrancu, nato pa smo se tudi mi kot blisk in kot
vihar podali čez vodo, skozi blato, po najbolj ovinkasti
in razgibani cesti in izmučeni pritekli v cilj. Da smo
ogreli tudi glasilke, pa je poskrbel Tumči - tutumči.
Foto: MZT Naše popoldne se je bližalo koncu. Med izdelovanjem
plakata o taborništvu smo se pogovorili s socialnim
Enajst tabornikov nas je decembra obiskalo Azilni delavcem, ki je zaposlen v Azilnem domu. Povedal
dom v Ljubljani. Obloženi s šotorkami, vrvmi in nam je veliko o življenju azilantov v Sloveniji, ki za
vrečkami, nasmejani in tudi malce živčni smo čakali mnoge od njih ni bila želena destinacija in je pred
pred belo ograjeno stavbo, ko so se nam vrata po prihodom povečini sploh niso poznali.
dolgih minutah vendarle odprla.
Kmalu so se iz ljubljanskih šol vrnili otroci. Naj
prej so le plašno pogledovali izza vrat, nato pa so se
eden za drugim opogumili in se radovedno približali
ter si ogledovali kroje in pisane rutke. Radovednost
je premagala tudi starejšega moškega iz Irana, ki se
je kljub okrnjenemu znanju angleščine navdušeno
zapletel v pogovor in se celo slikal z nami.
Kasneje smo na dvorišču skupaj postavili dva bivaka.
Otroci so se izkazali za prave mojstre vozlanja, šivanja
in klinjenja - z navdušenjem ter bliskovito hitrostjo
in natančnostjo so podrli in pospravili vso opremo.
Mmm! Da smo pokurili energijo, smo odigrali igro
mačka in miš. Od srca smo se nasmejali inovativnosti Foto: MZT
in bistrosti otrok ter njihovemu navdušenju, ko so
končno ujeli miš.
V pogovoru so nam zaupali, da so bili dejansko
namenjeni v Švico, Nemčijo, Veliko Britanijo in v
države, kjer imajo svojce ali prijatelje. Nekateri so svojo
državo zapustili v iskanju službe, drugi so pobegnili
pred vojno, tretji so bili v domovini preganjani, vse
pa je gnalo upanje po boljšem življenju. Morda so ga
našli tu, morda pa se bo njihova pot še nadaljevala
preko meja Slovenije.
Azilni dom smo zapustili pozno zvečer, z na
smehom, oboroženi z novim (skromnim) znanjem
perzijščine in mislijo, da smo pripomogli k temu, da
je imel nekdo lepši dan.
Vsi vabljeni na naslednji DOD! Več informacij na
dod@mzt.org.
Foto: MZT
Tajda Starman
OD RODOV / aktualno 41
Tečaj prve pomoči
kosti, sekat drva, brizgat kri v curkih, zmrzovat in
padat v nezavest - lahko si mislite, kakšen “masaker” je
nastal! A tečajniki se niso dali. Prestali so preizkušnjo,
pred spanjem staknili glave in mentorjem pripravili
“kontro”, ki nas je izdatno ogrela in nam pognala kri
po žilah. Tako izdatno, da smo nekateri ostali pokonci,
navihanci! Ponoči smo nekaj konkretnega zakuhali.
Kaj je tabornike sredi noči v samih pižamah spravilo
iz toplih spalk ven v pokljuško zimo, pa je skrivnost.
Foto: Tečaj PP Naj vas malo grize radovednost ...
Na začetnem tečaju za specialiste prve pomoči,
ki je potekal med 17. in 19. januarjem na Pokljuki, so
se dogajale same nevšečnosti, nesreče, tragedije, ne
zgode in neumnosti. Začelo se je ob prihodu: vstopni
test! “Aam, a je to za foro ali bo tako do nedelje?!”
Nadaljevalo se je s predavanji in vajami namesto
večernega programa ter triažo - petimi nesrečami s
poškodovanci, ki so jih tečajniki oskrbeli, preden so
Foto: Tečaj PP
si lahko zaželeli lahko noč. Spali so vse do jutra, ko
se je začelo bolj zares.
Predavanja so se izmenjevala s triažami in praktičnimi Na tem mestu, pred samim koncem reportaže, bi
vajami po načelu carpe diem: napolnjeni z adrenalinom se zahvalila super tečajnikom, ki so držali tempo do
smo izkoristili vsako minuto dneva. Najbolj pogumni konca, se niso nikoli pritoževali, čeprav smo ves čas
so si privoščili celo rahel dremež med predavanjem, pokali šale na račun njihovega počitka, in se zgledno,
ki je bilo na sporedu takoj po kosilu. In ker nesreča prav po taborniško vedoželjno, učili osnov prve
nikoli in nikjer ne počiva, smo morali v preostanku pomoči. Besedo in izkušnje bodo s projekti prenesli
časa uprizoriti vse možne scenarije: od utopljencev, naprej, da nas bo čim več takih, ki bomo vedeli, znali
epileptičnih napadov, električnih poškodb, amputacij, in pripravljeni pomagati, če pride do nezgode na
zastrupitve z monoksidom, opeklin, pikov kač, taborniški akciji ali bomo priča nesrečam kje drugje.
možganske kapi in tako naprej do lažjih ureznin in Zahvalila bi se tudi vodstvu, mentorjem, ranjencem in
navadne vročine. osebju tečaja za polno energije, ukradene ure spanja
Zvečer smo se vsi mentorji in ranjenci naenkrat (splačalo se je), walkie-talkieje, izkazano dobro voljo,
poškodovali v kleti, saj smo se (nespametno!) med znanje in občutek, da je kadarkoli vse mogoče.
potresom odločili, da gremo v klet padat, si lomit Maja Batinič
Foto: Tečaj PP Foto: Tečaj PP
