Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
42 / ZGODBA ZA TABORNI OGENJ
Kako so Pingvini
šli na bivakiranje
Besedilo: Mjedved
Poletje se je približevalo s strašno hitrostjo, z njim pa tudi taborjenje. Naši Pingvini so se tako odločili,
da bi bilo dobro, če bi do takrat obnovili določene veščine preživetja v naravi in se odpravili na bivakiranje.
Pohodni bivak je bil namreč načrtovan tudi kot del tabornega programa in Pingvini niso želeli izpasti kot
največji začetniki pred starejšimi GG-ji in PP-ji, s katerimi bodo odrinili na pohod. Pa še fino se jim je zdelo,
da se bodo lahko v senčnem zavetju gozdov nekoliko ohladili od sopare, ki je zadnje dni pritiskala v mestu.
Dobili so se v jutranjih urah, ob osmih, ampak za mlade je tako ali tako vsaka dopoldanska ura prez
godnja; zbirno mesto je bilo ob vznožju vzpetine, za katero so se odločili, da jo bodo zavzeli ta vikend. Bili
so oboroženi do zob: vsak s svojim velikim pohodniškim nahrbtnikom in čutaro vode v roki. Enemu je z
nahrbtnika bingljala sekira, drugi je imel nanj privezan kotliček, tretjemu pa je iz enega od žepov kukala
glava plišastega medvedka.
“Kako dolgo mislite, da bomo hodili gor?” Nejca je skrbel prvi del bivakiranja - pohod, saj ni bil v najboljši
kondiciji. Navsezadnje, vsi sendviči z majonezo in posebno salamo se nekje poznajo.
“Miha je zadnjič rekel, da bi morali ob dobrem tempu prispeti na vrh v kakšnih treh urah, če nas ne bo
ta presneta vročina ubila po poti.” Vid si je z levo nadlaktjo obrisal potne potoke s čela.
V tistem trenutku pa je izza vogala že primarširal Miha, ki je v desni roki nosil precej težko, belo plastično
vrečko.
“Kaj pa nosiš, Miha? Vau, tole pa fajn zaudarja.”
“To, dragi moji, je vaše današnje kosilo oziroma večerja, odvisno od tega, kako pridno bomo hodili in
kako hitro bomo uspeli postaviti tabor. Ribice sem nakupil pri lokalnem mesarju, jih bomo lepo spekli na
ognju in povem vam, da boljše ribe še niste jedli!”
“Super! Potem pa se kar odpravimo na pot, jaz sem že rahlo lačen,” je dodal Nejc.
Pingvini so se ta dan dobro odrezali, le z enim postankom za osvežitev in prigrizek so prispeli na vrh v
slabih štirih urah. Razložili so nahrbtnike ob drevo in si razdelili naloge: Rok in Nejc bosta nabrala les za
ogenj in bivak, Vid bo sproti šilil kole za bivak, Miha bo pripravil ognjišče, Tina pa bo v bližnjem potoku
temeljito oprala ribe, ki so zdaj pa že res zaudarjale, saj so se vso pot po malem kuhale v tisti plastični vrečki.
“Nič skrbeti,” jih je bodril Miha, “dobro jih bomo prepekli nad žerjavico, pa bo vse v redu z njimi. Zdaj
imajo tako močen vonj zaradi postane vode, pomešane s krvjo, ki jo bo Tina dobro sprala z njih.”
Tina je malomarno pobrala vrečko z ribami in se odpravila proti potoku, fantje pa so planili po sekirah
in nožih, za katere so že komaj čakali, da jih uporabijo.
“Ne pozabite, fantje! Ne sekamo živih dreves, ves les se najde lepo po tleh, če pa že sekamo, to delamo
pod kotom 45°! Pa previdno, rodov gospodar je nabrusil orodje posebej za nas,” jim je zaklical Miha, ko so
počasi izginili v gozd.
Nato je začel urejati kamenje v okroglo obliko, primerno za ognjišče in si tiho brundal nek napev. Vročina
je bila še znosna, daleč naokoli ni bilo nikogar, edini zvoki so bili šum vetra v krošnjah in ptice pevke. Tina
je prišla nazaj z ribami, jih pustila ob ognjišču in sedla po turško zraven njega.
“Ej, Miha, kaj bomo pa delali zvečer?”
Pošljite nam svojo zgodbo (do 3000 znakov s presledki) na revija.tabor@gmail.com.
ZGODBA ZA TABORNI OGENJ / razvedrilo 43
“Prinesel sem pesmarice, sem mislil, da bi se naučili kakšno novo pesem za taborne večere. Saj ti tako
hodiš k zboru, a ne?”
“Ja, pa že. Kaj pa jutri?” Tina je strmela v tla in s konico čevlja risala v zemljo kroge.
“Jutri pa bomo najprej zvadili vozle in vezave ter poskušali postaviti kak pionirski objekt. In kosilo si
bomo poiskali v naravi.”
“A.”
Vsake toliko se je iz gozda zaslišal fantovski smeh.
“Miha, kaj bi me lahko jutri zvečer, ko se vrnemo, peljal domov?”
“A tvoji ne pridejo pote?”
“Ne, ni jih doma. Mami je šla na neko konferenco v London, ati pa je na jadranju s sodelavci. Ju ne bo še
nekaj dni. Doma sta samo babica in naša psička, ampak babi težko hodi in bi morala pome z avtobusom.”
“Ja, potem pa te bom jaz peljal. Saj sva v bistvu skoraj soseda, ne?”
Tina si je začela odvezovati in znova zavezovati vezalke.
“Ja. Ej, Miha?”
“Hm?”
“Hvala ti.”
“Ni zakaj, Tina.” Miha je zdaj polagal že zadnje kamne na ognjišče. “Tvoji dosti potujejo?”
“Ja, sploh ati. On gre skoraj vsak mesec kam in potem mi prinese darilo.” Proti Mihi stegne svojo roko in
mu pokaže pisano zapestnico. “Vidiš? Tole mi je prinesel iz Moskve.”
“Mhm, lepa je. Greš kdaj z njim na potovanje?”
“Ne, to pa ne. Ati zmeraj potuje sam. Ponavadi mora na pot zaradi službe in pravi, da bi se z mami samo
dolgočasili, medtem ko bi on moral delati. Ampak mislim, da je to samo izgovor.”
“A, tako,” je rekel v zadregi. “Tina, a bi šla pogledat, kje se potikajo naši fantje? Treba bo postaviti piramido.”
Počasi je vstala, si otepla prah in zemljo z zadnje plati ter prisluhnila glasovom iz gozda, da bi vedela, v
katero smer naj odrine poiskati fante. Potem pa je tesno objela svojega vodnika.
“Hvala ti.”
Miha jo je na kratko podržal in zagugal v objemu: “Ne skrbi. Dobro veš, da se lahko zmeraj zanesete na
svojega vodnika.”
: Rok Pandel
ŽVN vikend. Foto
