Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
36 / ZGODBA ZA TABORNI OGENJ
Kako so Pingvini
delali vozle Besedilo: Mjedved
Vodnik Miha je priletel skozi vrata klubskih prostorov, kot bi
ga lovilo tristo kosmatih medvedov in še en merjasec po vrhu.
“Takole, fantje, nič več heca, danes delamo vozle in to skrajno
resno!”
Ostali so se le spogledali. Pa ne, da si je že spet vbil v glavo, da jih bo naučil nekaj novega? Nekako
enkrat na mesec se je namreč njihov nadobudni vodnik odločil in to zmeraj skrajno resno, da jih bo
izuril v kakšni novi taborniški spretnosti. Miha je bil pač tak tip: mlad študent biologije, zmeraj s kakšno
ornitološko knjigo pod pazduho in zmeraj brez punce. Sicer je imel simpatičen obraz, svetlo sive oči,
ki so se skrivale za pravokotnimi očali in mehke, rjave kodre. In bil je tudi precej krepke, a privlačno
oblikovane postave. V glavnem, fant, kakršnega bi vsaka z veseljem predstavila staršem, le da je bil tako
strašno resen. In zagret. Za najbolj nezanimive stvari.
“Ho-hop, fantje, gremo! Tina, ti prinesi par vrvi, se pravi, ne par kot dvoje, ampak za vsakega vsaj
eno, Nejc, ti pa zapri okna. Da ne bomo staknili še kakega prehlada, ho-ho! V teh marčevskih dneh, saj
veste, v mesecih z R se ni varno ... se ni varno ...”
“Ni varno sedeti na tleh, če hočemo kdaj biti mame,” mu je priskočil na pomoč Rok, vodov dežurni
klovn.
“Ta-ko! Gremo, Pingvini, akcija! Danes nas čaka dosti dela, ker moram prej iti. Sem zmenjen z eno
deklino, ki me je prosila, da greva skupaj fotografirati ptice v parku, le da uboga reva ne loči ščinkavca
od črnoglavke.”
Tina je ta čas že izkopala nekaj ožuljenih koščkov vrvi iz velikega železnega zaboja in jih prinesla v
skupni prostor. Ostali Pingvini so se medtem leno prekladali okoli mize. Tudi Nejc, ki zaradi svojega
kroničnega lenoritisa ni niti z zadnjim lasom na glavi pomignil proti oknom, kot mu je bilo naročeno.
Nejc je bil tipičen dvanajstletnik, ki preživi večino časa za računalnikom, do deklet pa niti ne upa pri
stopiti. Če bi kdaj to vsaj poskusil storiti, bi hitro ugotovil, da se Tina ne useda k njemu kar brez vsakega
razloga. In ta razlog gotovo niso bili sendviči z mortadelo in kislimi kumaricami, ki mu jih je mama
vsako jutro pripravila za malico.
“Ampak Miha, saj smo že poleti na taborjenju vadili vozle! Vse smo obdelali in to ‘skrajno resno’,
tudi čarobni vozel in obešenjaški vozel, se spomniš? Ko smo se ga odločili preizkusiti kar na Nejcu ...
Ubogi revež je imel še cel mesec črtaste modrice po rokah, ker smo ga obesili na jambor!” Tini se ta
dan ni dalo kaj dosti. Sploh pa se ji je najmanj dalo takrat, ko se je Mihi dalo najbolj. Ona je bila prava
“šefica” skupine, vedela je, da se je ostali fantje malo bojijo, ker je bil njen oči včasih načelnik rodu in
je že od malih nog pri tabornikih, ni pa vedela, da se je v resnici bojijo zato, ker ima strašno globoke
modre oči in pegice po licih, za katere se je fantom zdelo, da se jih ne da prešteti. Ampak bi bili vseeno
pripravljeni poskusiti.
“Daj no, Miha!”
“Daj no!”
“Ne bi delali vozlov!”
“Fantje, to tako ne bo šlo. Za danes imam v letnem programu napisano, da delamo vozle in vozle
bomo delali, pa čeprav iz vaših predolgih jezikov! Gremo, štafeta v vozlanju: Tina in Rok, vidva sta
ena ekipa, Nejc in Vid, vidva pa druga. Zmagovalna ekipa dobi škatlo keksov s čokolado. In prosim - “
“Ja, ja, saj vemo, SKRAJNO RESNO.”
Pošljite nam svojo zgodbo (do 3000 znakov s presledki) na revija.tabor@gmail.com.
IZ TABORNIŠKE PESMARICE / razvedrilo 37
Sive ceste
Panda
Zapisal: Gašper Cerar
Foto: Nace Kranjc
Uvod: Refren:
F C Gm F Dm F C Gm
F Gm Dm Sive ceste in skrivnostne ulice,
F Gm C
Dm Am Gm iz dneva v dan vse več jih je.
Deževen dan, ves zaspan, pogled brez sanj. F C Gm
Dm Am Gm Sive ceste k avanturam kličejo,
Zakaj sem tu in nisem tam? B C Dm
F C Gm Dm Am Gm nove zgodbe pišejo.
Mm mm, kjer konec je sveta, tam lepše jutro je
doma. Dm Am Gm
Ni mi mar, če svet živi le za denar.
Dm Am Gm Dm Am Gm
Sever-jug, vzhod-zahod, spet moram tja, Potep je meni gospodar.
Dm Am Gm F C Gm Dm Am Gm B
kjer dan z nočjo se ne konča. Ceste, skrivnosti njihove, v razdalje so začarane.
F C Gm Dm Am Gm B
Mm mm, druge ni poti, ki vodijo v sončne dni. Refren
Uvod 2x
Refren 2x
