Revija Tabor 2010/11
Gremo mi po svoje 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
26 november
Miloš Miović, 1911-2010 Jure Jež
SiNi
Srce, preveliko za eno samo
življenje "Če boš kaj govoril, lahko poveš, da nisem bil ateist, ker sem
občudoval stvarstvo, pa tudi tiste človeške znanosti, ki so nam
stvarstvo tolmačile, odpirale in približevale. Nisem dovolil bo-
goljubnim agentom in posrednikom, da se vrinejo med mene in
stvarstvo."
duha, dobro merico iznajdljivost, vedno v oporo. Z vsem, kar so za seboj
viteško plemenitost, neizmeren opti- pustili, predvsem pa zaradi tega, kar so
mizem ter kanček otroške navihanosti, iz nas naredili.
ki jo je vedno nosil s seboj, dobimo
recept za čisto pravega Skavta. Tega ni Miloš, hvala.
nikoli pozabil omeniti, predvsem pa je
s svojim zgledom dokazoval, kaj vse la-
In ... hakuna matata!
hko naredimo, da bo svet okoli nas vsaj
nekoliko lepši.
Na prvi pogled se zdi, kakor da je
Iskrice v njegovih očeh
Verjetno ni delčka vesolja, ka-
ravno to vsemogočno stvarstvo, ki nam mor Miloša njegova radovednost ne so vedno zanetile ogenj
ga je Miloš Miović ničkolikokrat - z vsem bi popeljala. Največkrat kar s potnim v ljudeh, ki so ga kadar-
spoštovanjem, a hkrati vseeno z veliko listom v roki in majhnim nahrbtnikom koli srečali.
mero svoje hudomušne racionalnosti na ramenih, drugič skozi gore knjig in
- tako rad orisoval, tokrat vseeno neko- časopisov, včasih zgolj s pozornim po
liko zatajilo. Kakor da se je vdalo, ker v slušanjem in prijazno besedo. Srčnost Anekdote
skoraj stoletje dolgo življenje ni znalo in jezik, vsaj tako se zdi, ga nikjer nista Metka: V teh letih ga nikoli nisem
strniti vsega, kar je ta večni mladenič pustila na cedilu ali pred zaprtimi vrati. videla slabe volje. Vedno je bil nara-
po srcu znal, ustvaril, sanjal in ljubil. S svojih neverjetnih poti je domov ved- hlo nasmejan, z odkritim pogledom,
Kakor da bi za tako veliko srce in duha no hvaležno prinesel droben kamenček širokim znanjem, bistrim umom. Ves
potrebovali vsaj še eno življenje. in ga - obrušenega z novo izkušnjo čas je v njem kipela želja po spoznavan-
Nehvaležno je zgolj v nekaj vrstic - skrbno dodal k mozaiku. K drago- ju novega, po širjenju znanja. Rad nam
strniti misel o Človeku, ki je sam po- cenemu mozaiku svojega življenja, ki ga je posredoval in to na njegov svojst-
drobnosti svojega skoraj stoletnega ga je dobrodušno in nesebičo delil z ven, prijeten in nevsiljiv način. Bil je kot
ustvarjanja zapisal v nekaj sto strani nami. Kakor da je resnično poznal to leksikon, samo odpreti si moral stran
dolgi pripovedi. Kakor da ne bi bilo do veliko skrivnost stvarstva! Prav zato so in že si dobil odgovore na vsa vprašanja.
volj, pa je to zgodbo življenja še vsako bile skodelice asamskega črnega čaja Pogovor z njim zlepa ni zamrl.
leto vestno dopolnil z novostmi in z njo z mlekom pri njem vedno malenkost Emil: Veliko je anekdot iz naših
za praznike iskreno razveselil najbližje. premajhne in njegove zgodbe o san- skupnih druženj. Naj omenim le eno
Tako skrbno, pozorno in nevsiljivo, a ve- jski deželi Darjeeling vedno nekoliko iz leta 2007. Ko sva na nek predvečer
dno prodorno, iskreno ter s kritičnim prekratke. Zato smo se v njegovi družbi čakala na prevoz iz centralnega tabor
razmislekom o svetu, družbi in sebi. Če tako dobro počutili. Zato smo ga imeli nega prostora do podtabora, se nama
k temu dodamo še njegovo odprtost radi! je pridružila starejša gospa v zrelih
Težko je, a zazrimo se v zvezde. Ve- 70-ih letih. Prispel je prevoz in treba
Nastala so prijateljstva, liki kralji preteklosti gledajo na nas s je bilo vstopiti. Obrnil si je k dami in
nastale so zgodbe, teh zvezd. Kadarkoli se počutimo osam- ji kavalirsko rekel: “Mlade dame imajo
utrinki ... ljene, se spomnimo, da so nam ti kralji prednost.” Ja, tak je bil naš Miloš.
AKTUALNO 27
jevcem. Na zimovanju je bil prisoten in kramljanje ob čaju o problemih, ki
starejši gospod osemdesetih let, ki je tarejo današnjo družbo. Naslednja
metal bumerang in tekal naokoli doma. čajanka naj bi bila namenjena pogovoru
Malusa sem vprašal, kdo je ta gospod, in o duhovnosti. Žal bo brez tebe v sobi,
predstavil mi je Miloša Mioviča, takrat Miloš. Vseeno pa bo skodelica priprav-
“dopisnika” tabora. Po predstavitvi je ljena tudi zate, ker sem prepričan, da
Miloš pristopil k meni in me vprašal, ali boš v srcih za vedno z nami. BiPi Miloš.
se tudi sam lahko prijavi na Jamboree. SiNi: Na enem izmed naših obiskov
Seveda, saj na Jamboreeju potrebujejo pri Milošu doma je Miloš znova dokazal,
tudi osebje za pomoč pri izvedbi pro- kakšno voljo po življenju je imel in kako
grama, lahko pa pomaga tudi pri kontin- prefinjen je bil njegov smisel za humor.
gentu. Prav vesel je bil odgovora, kar se Ob našem obisku nam je pripravil čaj
je videlo na njegovem obrazu in očeh. in prigrizke, sebi pa je nalil kozarček
Keti: Na Jamboreeju v Angliji 2007 “Veš, to bo moja druga priložnost za rdečega vina, kar sicer ni bilo v njegovi
smo obiskali Gilwell park, kjer smo cel obisk Jamboreeja,” mi je dejal, “Prvič navadi. Ko ga začudeno pogledamo,
dan pešačili med delavnicami. Miloš ni smo bili malo nespametni in smo šli Miloš z nasmehom na obrazu odgovori:
sprejel niti enega prijaznega povabila, plavat v jezero blizu tabora samo me- “V nekem časopisu sem prebral, da če
da bi se usedel. Ko smo prišli do raz- sec dni pred Jamboreejem in zboleli.” vsak dan spiješ kozarček rdečega vina,
stavnega šotora s stvarmi Badena Pow- Malce začudeno sem pogledal in rekel:” se ti življenje podaljša za 15 let. Veste
ella, se je zgodaj popoldne prvič usedel To je moral biti pa hud prehlad ali pa an- koliko dodatnega časa bi to pomenilo
med dve vitrini in opazoval udeležence, gina?” “Ne, ne, zboleli smo za tifusom,” meni?”
ki so hodili mimo. Naenkrat je pocu- je odvrnil. “Tifusom?!” vpraš am ves Urška: Miloš je bil pripovedovalec
kal francoskega skavta za rokav in ga začuden. “Ja, s tifusom. Jezero je bilo zgodb. Imel je dar za tvorjenje neverjet-
v tekoči francoščini hudomušno opo- okuženo, ker je bila stoječa voda in že nih pripovedi in doživel je toliko stvari,
zoril, da je tudi on del razstave, saj je dolgo ni bilo dežja. To bi morali vedeti,” da z vsebino nikoli ni imel težav. Z njim
skoraj toliko star kot razstavni pred- je odvrnil z resnim glasom. “Ja, katere- si lahko preživel eno uro, morda pet ali
meti v vitrinah. ga leta pa je potem bilo to?” ga vprašam. pa kar cel dan, kajti čas je takrat postal
Polona: Z Mojco sva ga po večer “Za Jamboree na Madžarskem smo bili nepomemben. Popeljal te je v svet, ki
nem programu na zletu v Prekmurju po prijavljeni, mislim, da enkrat leta 1933,” ga je ustvarjal okoli sebe, kjer je vsaka
spremile do prenočišča. Ko smo prišli mi odgovori. Zasmejal sem se in Milošu zgradba, drevo, mesto in ime imelo
do vrat, sva ga vprašali, če moramo k razložil, kaj se mi je pletlo po glavi. Sku- svojo zgodbo. Vse skupaj začinjeno s
vratarju po ključ. On pa je počasi vzel paj smo potem preživeli Jamboree v kančkom nekoliko posebnega, a vedno
ključ iz hlačnega žepa, se sklonil, dvi- Čilu in Angliji. Počaščen sem, da so se optimističnega Miloševega humorja. Z
gnil predpražnik in »pobral ključ« od najine poti z Milošem križale, saj je bil vsakim korakom in pogledom je izža
tam. Prav pobalinsko se je nasmehnil in neizmeren vir energije, vedoželjnosti, reval svojo življenjsko filozofijo, ki si se
rekel: “Tukaj je.” znanja ... Prav pogrešal bom letošnje je v njegovi bližini preprosto moral nal-
Še ena. Ko smo se še na začetku poročilo o dogodkih na našem planetu esti: hakuna matata. Pa naj bo.
naših čajank pogovarjali o potovanjih,
smo ga vprašali, ali hodi mogoče tudi z
društvom upokojencev na izlete, pa je
odvrnil, da on ni niti včlanjen v kakšno
upokojensko društvo, ker upokojenci
se najraje pogovarjajo o tem, kako jih
kaj boli in kako nizke pokojnine imajo,
zato on že ne more biti upokojenec, saj
se druži z mladimi in se pogovarja o ak-
tualnih temah.
Blondi: Prvič sem se z Milošem
srečal leta 1997 na Blokah, ko sva s Pu
gyjem predstavila Jamboree v Čilu RSO-
