Revija Tabor 2006/12
Nepridobitnost 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
4 december
Aleša
Plavček
Meti
Če boste pticam pripravili krmilni-
co, boste v njej skoraj gotovo gostili
tudi plavčka. Ta vrsta sinice je bolj
majhna (10 do 12 cm) in pisanih barv.
Živi v gozdovih, sadovnjakih in vrto-
vih. Gnezdo si plavček poišče v dreve-
su ali zidu, zadovoljen pa je tudi z
umetnimi gnezdilnicami. Prehra-
njuje se s semeni in žuželkami.
Med pticami sodi med re-
korderje po številu jajc,
saj jih samica izleže do
enajst.
Zanimivo vedenje plavčkov so opazili v Angliji pred
štiridesetimi leti. Naučili so se odstraniti pokrov s stekle-
nic za mleko, da so prišli do smetane na njegovi spodnji
strani. Eden je poučil drugega, tako da so to spretnost
kmalu obvladali vsi plavčki v deželi.
IGRA 5
Jerry Aleša
Inuiti
Na daljnem severu našega planeta ležijo ogromna področja, ki so skoraj polovico leta okovana v
led. Tudi tam živijo ljudje, a to niso ne Kanadčani, ne Rusi in ne Danci, čeprav živijo na ozemljih teh
držav. Imenujejo se Inuiti, večina pa jih pozna pod imenom Eskimi. Preko 150.000 jih je in glej ga
zlomka, tudi tam otroci obiskujejo tabornike.
Tako je popoldneve skupaj preživljal tudi vod Severnih jelenov z vodnikom Nootaikokom. Učili so
se mnogo zanimivih reči: gradnje iglujev, izdelave kanuja, lovljenja rib in izdelave vozlov. Nekega
dne med ne ravno poletnimi počitnicami pa so se odpravili na večdnevni izlet. Čeprav je tam vedno
mrzlo, so poleti dnevi vendarle precej daljši, saj pozimi polarna noč traja tudi po nekaj mesecev.
Podnevi so hodili in opazovali okolico, večere pa so
preživljali ob zgodbah, ki jih je pripovedoval vodnik.
Nekega večera jim je tako razložil nastanek sever-
nega sija, ki so ga lahko občudovali pretekli večer.
Prelepo prelivanje vijolično-zelenih prosoj-
nih sijev, ki so kot čudovite
migetajoče zavese viseli pri-
peti na nebo. "Veste," je
začel Nootaikok zgodbo,
ki mu jo je pripovedo-
val že stric iz daljne
Finske, "tam
gori, na severu,
živijo Ognjene li-
sice. Ko se igrajo
in prekopicujejo,
iz njihovih repov
švigajo iskre in
poklanjajo ta
prečudovit pogled.
Včasih segajo ..." In
tako je zgodba tekla,
dokler ni prišel čas za
spanje.
Trije najnadebudnejši malčki, pa se niso mogli sprijazniti s tem, da teh lisic še nihče ni videl, zato
so si potiho pripravili opremo, se odplazili iz igluja in odšli dogodivščinam naproti. "Sledimo Sever-
nici," je rekel Tootega. Zadnjo zvezdo Malega voza so s pomočjo Velikega voza hitro našli. "Kako
že? Petkratna razdalja koles Velikega voza?" se je vprašala Sila Inua. "Ali pa s pomočjo Kasiope-
je," jo je dopolnila Qiqirn. In so šli.
