Revija Tabor 2005/2
Dan razmisleka 
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
42
DOTIK Sergeja Bogovič - Sergy, foto: Blaž Verbič
Tvoje valentinovo
Čisto brez besed, idej in energije zrem v zadnje
žarke toplega sonca. Sedim na železniški postaji in
razmišljam o tem, kako bo nastal nov članek. Nena-
doma me predrami prijatelj ter me posvari naj pohi-
tim, ker bom sicer zamudila vlak.
Zaradi zasanjanosti bi skoraj zamudila vlak, a
med pogovorom, kasneje na vlaku, se mi končno
začnejo rojevati ideje o članku, ki ga sedaj bereš.
Začnem takole: "Odpeljal bo vlak!" Velikokrat v
življenju se nam priložnosti za to ali ono kar odpira-
jo, pa jih ne vidimo. Kakor vlak, ki lahko pred no-
som odpelje.
In ker se ravno bliža tisti dan, ko drugemu
pokažemo, da ga imamo radi in nam nekaj pomeni,
je prav, da ga omenim tudi jaz, čeprav nisem naj-
večja zagovornica le-tega, saj moje prepričanje slo-
ni bolj na misli, da moramo ljudem, ki so nam blizu
in dragi, to izkazovati iz dneva v dan, v dejanjih, do-
kler so še tu - nam blizu in dragi.
Med takšnimi je bil tudi Sveti Valentin, katerega
dobroto in ljubezen so prejeli mnogi živeči njega
dni. Njegova dobrota in ljubezen je bil on sam, iz
dneva v dan.
Tudi danes ga poznamo, vendar v drugačnem
pomenu, bolj skomercializiranega. Še vedno sicer
simbolizira ljubezen, dobroto; vendar je pri nas bolj
znan v vlogi dneva zaljubljencev - valentinovo.
Vse lepo in prav, a zaljubljen je lahko vsak. Za-
ljubljen v sonce, zaljubljen v delo, zaljubljen v
družino, zaljubljen v barve, zaljubljen v prijatelje,
zaljubljen v pravljice, zaljubljen v življenje …
Vsak od nas ima pravico biti zaljubljen in imeti
rad. Ne skrivaj nečesa, kar ti veliko pomeni. Pokaži,
da imaš enostavno rad, pa če je to le pogled, na-
smeh, nežen objem ali stisk roke.
Piši pisemca, če te to veseli; obišči nekoga, če te
to bodri in povej komu, da ga imaš rad, če te to
osreči.
Ena od pesmi se poje: "Ljubi, ne čakaj, da ljub-
ljen boš sam, nihče ti braniti ne more …"
Nihče ti ne more braniti! In če te dan kot je va-
lentinovo osrečuje, si ga naredi vsak dan svojega
življenja!
februar 43
JEŽKOV KOTIČEK
Kjer je volja, tam je pot
Tudi tokrat brez temu kotičku tako domače patetike in čustvenih izlivov ne bo šlo. Predstav-
ljamo knjigo, kaj knjigo, človeka, o katerem kroži prenekatera zgodba. Sliši, kaj mu govorijo
stene, sledi njihovim klicem in z Njegovim blagoslovom odpira nove dimenzije sodobnemu
alpinizmu. Filozofija in psihologija ekstremizma hkrati.
"Če bi bil drugačen, to enostavno ne bi bil jaz, mar ne? Ko
začutim skalo pod prsti, se preklopim v drug svet, svet svobode
- gibanja po konicah prstov. Ko vstopiš nenavezan v steno, ko
ni nikogar blizu, ko si sam; takrat se srečaš s samim s seboj,
oblije te piš smrti. Brez smrti bi bilo življenje brez pravega po-
mena."
Dragi bralci, bili smo priče uvodu v poslednje dejanje iz-
povedi Tomaža Humarja
Humarja. Ne bom ovinkaril, že sam naslov
je dovolj zgovoren - Ni nemogočih poti poti. Kakor v naslovu,
tako do zadnje besede in verjetno tako do svojega zadnjega
diha - jasno, odločno, silovito in slikovito. To je preprosto On.
Tomaž Humar, edini potencialni kandidat za očeta te v
oči bijoče avtobiografije, takole od daleč in čez prst spominja
na Martin Krpana. Ko znova prebiram njegove zapise, se zdi,
da je tudi sam malo pravljična oseba. Ljudi, ujetih v rutino
vsakdana, namreč kar tako nikoli ne pokliče veliki El Cap ali
pa veličastna Daula. Plezalci seveda veste, o čem teče beseda.
Da sta se oba klena Kranjca (milo rečeno) več kot dostojno
postavila izzivom naproti, prav tako ne gre dvomiti. Slišal pa
sem zanimivo anekdoto o tem, da kakor Krpan tudi Tomaž
zna marsikateremu zvabiti kri izza nohtov. Še več, bojda je
nekoč boljši polovici svojega sponzorja tako suvereno segel v
roko, da se je nežna ženska dlan - nevajena surove, v znoju
in krvi kaljene moči - vdala domala brez boja. Kako dolgo so
se celile njene dlančne kosti, viri ne poročajo …
Knjiga je živa zgodba, nore fotografije povedo več kot
tisoč besed. S svojim formatom in celostno grafično podobo
knjiga deluje estetsko in je prijetna za oko, kar se mi redko
zapiše. Dasiravno nekateri grafični elementi delujejo tako,
tako, halo, halo znano. Sponzor, naš večni, dobri in prijazni
Jež svetuje, vi preberete: spiritus agens?!
Tomaž Humar, Ni nemogočih poti
