Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
“RES NI OVIR ZA
V
Skupini za delo z drugačnimi (SzDzD) je
lansko jesen padlo seme in se zarilo v zemljo.
Ideji, da izpeljemo pravi tabor z invalidno
mladino, je zavrela kri. Začeli so se dogovori z Zavodom
AVANTURO”
za usposabljanje invalidne mladine Kamnik (ZUIM), ki
ima na področju prirejanja taborov že dolgoletne
izkušnje. Priključili smo se njihovemu taboru in jim
pomagali izpeljati program. Iz semena je pognalo steblo
in ...
Najprej smo zagrabili za tehnične
stvari in finance. Denar smo dobili od
Inštituta za odprto družbo (Open so-
ciety institute), Urada za mladino RS in
nekaj drugih donatorjev, opremo pa
smo “nažicali” kar po rodovih. Potem
pa smo se začeli dogovarjati o progra-
mu, pri čemer nam je pomagala vzgoji-
teljica Nataša, ki dela v ZUIM-u in je
bila tudi vodja tabora. Z njo smo se po-
govorili o vrsti invalidnosti udeležen-
cev, ki pridejo na taborjenje, in kakšne
so specifične potrebe le-teh. Pogovori so
potekali na strokovni ravni in tudi vsi iz
SzDzD smo že nekaj vedeli o tem in
onem, saj smo študentje ved socialne
narave. Vendar doslednim taborniškim
umom vsi napotki in nasveti niso bili
dovolj. Aprila smo odšli na posvet, na
katerem smo prečesali metode in prin-
cipe dela v ZTS, pripravili program za
taborjenje in se javili (Jasna, Uroš, Ma-
tic in Habo) za sodelovanje na taboru.
Ostalo je le še usklajevanje programov
ZUIM in ZTS. Potem je steblo dobilo
tudi liste ...
20. junija je prišlo na jaso pod žu-
žemberškim gradom 20 fantov in de-
klet. Nekateri na invalidskih vozičkih,
nekaj z berglami, večina pokretnih. Po-
stali smo nemirni in negotovi. Pa se je
14 TABOR
začelo najprej spoznavanje, potem prve dejavnosti, ki
so nam vlile samozavest in energijo za nadaljnje delo,
saj smo spoznali, kako in kaj z invalidno mladino. Iz
dneva v dan smo se učili od strokovnjakov, ki so bili na
taboru, še največ pa od udeležencev samih.
Nekoliko nenavadno je bilo jutranje umivanje, ko
je bilo treba poprijeti tudi za tujo zobno ščetko in koga
umiti, in nekoliko naporno, ko je bilo treba komu po-
magati v šotor, saj tega nismo vajeni, pa nam je kmalu
postal to del vsakdana.
Ob izvajanju programa se je začelo zares. Razdelili
smo se v štiri vode, ki smo jih vodili po eden vodnik iz
SzDzD. Poleg izdelovanja taborne zastave, ki smo jo
obesili ob ZTS-ovo, smo imeli v programu tudi izrazne
delavnice, izdelovanje obročkov za rutice, in program,
ki nam je stisnil želodec; rafting, jahanje, bivak, kanu-
ji, viteški dan, lokostrelstvo, jamarstvo - težko smo si
predstavljali, da bomo to zmogli skupaj z udeleženci
tabora. Vendar pa za strah ni bilo pravega razloga, saj
so bili v vodstvu tabora še obvezna medicinska sestra,
učitelj telovadbe, trener jahanja, vzgojiteljica in prosto-
voljec. V veselje nam je bilo, ko smo videli, kako z malo
iznajdljivosti in premislekom vse poteka kot po maslu.
Seveda pa, bolj ko je bilo nevarno, bolj so otroci uživali
in bolj smo morali mi paziti. Ob večerih pa smo se nau-
žili nočne tišine rečnih šepetov, včasih le s pesmijo,
drugič z viteško večerjo na gradu v Žužemberku in seve-
da s taborniškim krstom, ob katerem so taboreči dobili
tudi rutice, saj je bil tabor konec koncev tudi taborniški.
Straž žal ni bilo, pa so nam nevedni domačini dvakrat
ukradli zastavo, vendar se je vse rešilo z zdravim razu-
mom in lepo besedo. Med vsemi so se stkala prijateljs-
tva, ne glede na to, kaj je kdo tam počel. Prijateljstva, ki
so črpala energijo iz volje, entuziazma in ljubezni do
ljudi. Iz stebla je pognal cvet, ki smo ga odnesli s seboj
...
Potem pa smo morali domov. Domov? Malokdo je
hotel iti domov. V majhne beležke, ki smo jih izdelali
sami, smo si napisali kako lepo besedo in si kaj lepega
narisali, si stisnili roke in želeli iskreno “na snidenje”.
Odtekle so solze, tiste debele, ki so malo od žalosti, ker
odhajaš, in malo od sreče, ker si bil tu.
Ko so vsi odšli, smo si četverica tabornikov glasno
pritrdili: “...in res ni ovir za avanturo!”
TABORNIŠKA REVIJA 15
Habo
