Revija Medo 2000 št. 09
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
KONČNO, POLETJE JE TU. ČAS ZA TABORJENJE,
SPANJE POD MILIM NEBOM, SEDENJE V TRAVI IN
PETJE OB VEČNEM OGNJU!
SAJ ŽE VEŠ! NA ČRTE NAPIŠI,
KDO SI, NAD ŽEP PA NARIŠI
VEŠČINE, KI SI JIH OSVOJIL.
SEM _____________________________________
IZ VODA ___________________________________,
KI JE DEL RODU ______________________________
IZ _______________________________________.
NA TOLE RAZGRNJENO ŠOTORKO
PA NARIŠI, KAJ VSE BOŠ VZEL NA
TABORJENJE.
2
SKAVT PETER S TABORJENJA
V naši družini gojimo tri skavte, vsi trije so letos taborili v Bohinju, dva osebno, eden pa, najmlajši, v
duhu.
Najmlajšega sva bila pridržala doma zato, da ne ostanejo najini vzgajalni nagoni brez predmeta. Lahko
bi se zgodilo: kar na mah se ti zbude vzgajalni nagoni in začutiš kot skrbni oče, kot ljubeča majka
notranjo potrebo, da se nad kom zakregaš – pa nimaš pri roki otroka! Mar naj kanarčka kregaš nebog-
ljenega ali mutasti likalnik? In je naš najmlajši izmed vseh treh najpripravnejši za kreganje, ker ne
odgovarja kakor ona dva, temveč molči in zraven natepava svoj kruh in bere v novinah “To in ono” in
“Iz življenja sveta.”
Najmlajši se tedaj telesno ni udeležil taborjenja. Toda je jako prešinjen s skavtskim duhom, da vendarle
jako prepričano in prepričevalno pripoveduje: “Letos smo taborili v Bohinju” (namreč naša četa); “letos
nas je pralo” (namreč našo četo); “letos smo bili na Črni prsti”; (namreč naša četa). Skratka, kakor se
reče; jako solidarno čuti s skavtsko družino. Tak se mi zdi, kakor kadar se Slovenci ponašamo, da smo v
svetovni vojni zmagali (namreč mi SHS v družbi z antanto) in je tak ponos silno zanesljiv pojav in priča
o zavednosti in zrelosti naroda.
Telesno sta tedaj taborila dva, in sicer štiri tedne, in ko sta se vračala, ju je žena pričakala
na kolodvoru. Pa ju skoraj ni spoznala. Sedela sta v prtljažnem vagonu
na tleh in noge so jima visele venkaj! Le izkušeni železniški delavci s
proge imajo pravico, da se vozijo tako, in pa
včasih še vojaki iz Makedonije!
Zavedala sta se važnosti svojega položaja,
gotovo sta se ga zavedala, in kakršna ju
poznam, sta med vožnjo silno resno
pljuvala predse ter gledala za pljunki,
kako so leteli nazaj. Nemara je bila
ta vožnja najsijajnejša točka vsega
taborjenja: na tleh sta sedela in
noge so jima visele venkaj iz
vagona in koder so mimo
privozili, vse ju je gledalo in
zavidalo! Mislim, samo Amundsena
so še gledali tako, ko je kamorkoli
privozil z letalom. Že sem preudarjal, ali
ne bi bilo v prid njuni vzgoji, da jima
čestitamo.
Njuna teta, ki je že trideset let učiteljica in
za vzgojo otrok jako zaslužna, je izjavila,
da take vožnje ne bi tvegala – ona ne!
Zoper tako vožnjo da so kaj resni
3
