Revija Medo 1999 št. 06
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila 
mi zaprla in fantje so pogumno stopili v sobo. Zagledali so množico škratov, velikih
in majhnih, suhih in debelih, ki so rajali kot za stavo. Prijeli so kraljeviče za roke in
jih potegnili v njihov krog, da so zaplesali še oni. Debeli in veseli škrat Jedec je
bratom razložil, da praznujejo rojstni dan narave in da so se zbrali tam vsi škratje te
in sosednje dežele. Ko so vsi utrujeni posedli, sta se jima pridružila še dva škrata,
tihi in resni škrat Tuhta ter nemirni in nejevoljni škrat Griža. Bratje so jih vprašali,
katero pot naj uberejo, vendar nasvet škratov ni bil enoglasen. Prvi je spregovoril
Griža: “ Hudournik vodi v mojo deželo. Ta dežela je jezna - ”vendar pa stavka ni
mogel dokončati, saj ga je prekinil najstarejši kraljevič, ki je vzrojil: “ Ta dežela bi
vendar morala pripadati meni !!!” Jezno je vstal, odkorakal do vrat, jih močno zalo-
putnil za sabo in sam, ne da bi se oziral na brata, odšel navzdol po hudourniku.
Nato je spregovoril Tuhta, počasi in premišljeno: “Ledeni potok vodi v mojo
deželo. Moja dežela je Speča dežela... Takoj, ko je drugi kraljevič to zaslišal, je
počasi vstal, zazehal in odšel iz kajžice naravnost navzdol po
zamrznjenem potoku. Tako je ostal pri škratih le še najmlaj-
ši kraljevič. Njega pa je nagovoril še zadnji škrat, veseli
Jedec.
“Vse tri poti vodijo v dom zlobne čarovnice, a ti jo
uberi po tretji poti, ki pelje čez mojo deželo. Le
ubogaj me in ne boš se kesal!” mu je dejal in ga
pospremil do travniške steze. Tako se je tudi najm-
lajši kraljevič odpravil iskat slavčka.
Prvi kraljevič je sunkovito skakal navzdol po hu-
dourniku, ki se je spuščal vedno bolj strmo. Kmalu se
je lahko le še dričal po zadnji plati, dokler si ni
raztrgal svoje prelepe kraljevske obleke. Pri tem je
rohnel kot besna nevihta, dokler se pot ni končno
uravnala. Ozrl se je okoli sebe in zagledal strašen
prizor - nebo so prekrili najtemnejši, črno - črni
oblaki, pred njimi se je bočil ogromen vulkan, ki je
besno bruhal lavo in pepel, poleg njega je vihral
neskončno dolg zračni vrtinec, ki je opletal s svo-
jim smrtonosnim repom daleč naokoli, in od ča-
sa do časa se je Zemlja tako močno stresla, da
so v tleh zijale razpoke, ki bi pogoltnile tri dežele
naenkrat. Kraljeviču je zaledenela kri in hotel se
je vrniti nazaj po hudourniku navzgor, a ko se
je ozrl tja, kjer je bila še prej pot do reši-
tve, so sedaj stale jezne trume kač, se
4
prepletale in zvijale. Tako se je odpravil po ozki stezici
med vulkanom in vrtincem, dolkler ni prišel do ne-
skončnega polja, kjer so kot za stavo švigale svetle
strele, in zdelo se je, da je prav vsaka naperjena proti
kraljeviču. Ta je tekal čez to zakleto polje pet dni in
pet noči, dokler se ni izmučen zgrudil pred samotno
kolibo sredi najtemnejšega dela polja.
Drugi kraljevič je leno stopal po ledenem po-
toku in kaj kmalu je bil potreben počitka.
Zakinkal je in hitro zaspal. Ko pa je čez nekaj
dolgih ur odprl oči, je bil gozd zavit v trdo
temo in le srebrna luna je metala dolge sen-
ce okoli kraljeviča. Bilo je že precej hlad-
no, zato je fant počasi vstal, da se segreje.
Šel je naprej po poti, a dlje ko je hodil,
hladneje je postajalo. Kmalu je kraljevič
neustavljivo drgetal od mraza in na misel
mu je prišlo, da bi zakuril ogenj. Vendar že
ko je prižgal prvo trstiko, se je iz teme zasve-
tilo petero lačnih volčjih oči in kraljevič se je
le s težavo pognal v beg. Pokrajina pokrita s sne-
gom in ledom mu ni bila v nikakršno po-
moč - zdrsovalo mu je in nerodno se je
lovil, da bi ostal pokonci. Ravno v tre-
nutku, ko se je opotekel za ledeno ska-
lo, da bi se skril, se mu je pod nogami
udrlo in padel je v neskončno dolg ja-
šek. Ko je silovito padel na dno, si je pomel oči in uzrl deželo ovito v snežno odejo.
Tu je narava res spala in čeprav se je kraljevič močno trudil, da bi ostal buden, ga
je spanec po kratki hoji le premagal in zvit v dve gubi je obležal pred samotno
kolibo.
Najmlajši kraljevič pa je veselo korakal po travniški stezi. Zlato sonce ga je
vztrajno grelo in zelene livade so se razprostirale daleč do koder je seglo oko.
Živopisane rože so opojno dišale in mladi srnjak je kraljeviča spremljal vso pot.
Naenkrat pa je zagledal prečudno cvetico, ki se je dvigala visoko nad ostalimi,
poleg nje pa je stala skromna marjetka. Čarobna roža je kraljeviču dejala. “Mladi
kraljevič, le mirno postoj in napasi se moje krasote. Odlomi me, mladi kraljevič, in
imel boš venomer zlato in brokata, smaragda in rubina. Pripni si me, mladi kralje-
vič, v svojo gumbnico in venomer imel boš blagostanje, bogastvo in zaklade.”
5
