Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
"Ja, kaj pa?"
"Mucka ..."
"Pa ne spet!" je Bob zavil z očmi.
"Prejle sem šla še enkrat mimo in sem jo videla. Mijavka, steguje se navzdol, hoče
doseči spodnjo vejo, ampak ji ne uspe, ker je tako majhna! Pomagati ji morava!"
"Ti ji kar pomagaj, meni se ne da," ji je zabrusil Bob in zaprl vrata.
"Bua! Da ga ni sram! Hvali se, da je pravi tabornik, a sploh ni!" je zelo naglas rekla
Roža in z nagajivim nasmeškom na obrazu malo počakala pred vrati.
Bob je bil v hipu spet zunaj: "Kako, da nisem tabornik?! Če si pozabila - že eno leto
pred tabo sem dobil rutko! Pa vse potne znake poznam, tudi tiste težke! Pa tri vozle
več znam kot ti!"
"Samo hvališ se ves čas! Znaš to, znaš tisto! Da bi
komu pomagal, to pa ne!"
Bob je malo pomislil. Ker je znal na pamet tudi
vse taborniške zakone, se je hitro spomnil,
da med drugim piše, da mora tabornik
tudi pomagati. Oh, joj ... Skomignil je z
rameni in dejal: "Naj ti bo. Grem."
Tokrat je on komaj sledil Roži. Zelo zelo hitro
sta bila pod brezo, na kateri je 'gnezdila' mala
mačka. Videti je bila kar nekam premražena.
Najprej sta jo dolgo časa klicala in spodbujala: "Muc muc
muc ... Pridi, pridi ... Hop hop hop ... Skoči, skoči ..."
Mucka pa je ostala na veji, zdaj eno zdaj drugo tačko
boječe molila navzdol, poguma, da bi skočila dol, pa
revica nekako ni zmogla. Le tiho mijavka-
la je.
"Bob, daj prosim splezaj na drevo in jo
prinesi dol," ga je proseče pogledala
Roža.
Bob se je malo upiral in brundal, potem
pa le začel plezati navzgor. Ampak mu ni
šlo. Lubje je bilo preveč gladko, prve veje
pa preveč visoko.
"Počakajva, da pride kdo mimo in
nama pomaga," je predlagal Roži.
Roža se je strinjala.
4
Čakala sta, čakala, čakala, čakala sta, čakala, toda nikogar ni bilo. Roža je ves čas
ljubeče gledala proti mački, Bob pa se je zleknil na listje in se dolgočasil. Začel je
stikati po svojih žepih in našel marsikaj zanimivega. Frnikole, elastiko, deset
tolarjev, nalepko ... Najbolj je bil vesel velikega, gumijastega, črnega pajka. "Hehe-
he," se je sam pri sebi tiho in malce zlobno zarežal.
Previdno se je izza hrbta približal Roži.
"Roža, glej!"
Roža se je sunkovito obrnila, nekaj trenutkov nemo zijala v črno stvar, ki jo je Bob
držal pred njenimi očmi ... Nato je grozno zakričala - mačka pa je padla z drevesa!
Neverjetno, uboga muca na drevesu se je tako prestrašila Rožinega krika, da je
izgubila ravnotežje in telebnila na tla! Cel dan je zbirala pogum, da bi se spustila
na spodnjo vejo, in pri tem ji ni pomagalo niti klicanje niti mraz, ki je pritisnil. Na
koncu pa jo je z drevesa spravil glasni krik male deklice!
Seveda ji ni bilo nič hudega. Ujela se je na tačke in jo popihala domov. Po celod-
nevnem zmrzovanju na veji je seveda že hudo pogrešala topli domek in ljubečo
mamico.
Bob se je valjal od smeha - zaradi Rože in zaradi mačke. Tudi
Roži je šlo na smeh, čeprav je bila malce huda na Boba. Da
bi se ji odkupil, jo je povabil k sebi domov na računal-
niške igrice. S skupnimi močmi jima je uspelo priti
celo do pete stopnje.
Zgodbico, ki je nastala na podlagi resničnega
dogodka, je zapisal Malus. Ilustracije so
Šekijeve.
5
