Revija Medo 1997 št. 02
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila
ŽIVJO! KAKO SI KAJ? MIDVA SE IMAVA PRAV DOBRO.
MISLIŠ, DA ŽE SPIVA ZIMSKO SPANJE? KJE PA! VSA
RAZIGRANA SVA IN KOMAJ ČAKAVA, DA SE SKUPAJ
PODAMO SKOZI DRUGO ŠTEVILKO MEDOTA.
SEM ______________________________
IZ VODA ___________________________,
KI JE DEL RODU ______________________
IZ _______________________________.
NAJPREJ NAPIŠI IN NARIŠI, KDO SI, DRAGA ČEBELICA, MEDVEDEK, MURENČEK!
POBARVAJ SVOJ KROJ IN DODAJ NAŠITKE.
K POVEČANEMU ŽEPU NARIŠI
OSVOJENE VEŠČINE IN PREIZKUŠNJE.
Za vodnike: V Medotu so k posameznim
prispevkom dodane rešitve in podatki o
preizkušnjah in veščinah, pod katere naloge
sodijo. Upam, da vam bo to pomagalo in
vašim vodom popestrilo osvajanje znanj.
Kroj je narisala Pika,
Šeki pa žep. urednik Malus
2
MIJAV, MIJAV!
Bila je pozna in precej hladna jesen. Medvedek
Bob se je leno sprehajal skozi megleno jutro in si
požvižgaval pesmico, ki jo je malo prej slišal po
radiu. Žvižgal je tako neubrano, da ne bi prav nihče
uganil, da je skladbica od Kelly family.
Potem je Bob zagledal muco. Drobna, zelo mlada je
bila in na vso moč se je trudila, da bi splezala na
visoko brezo. Šlo pa ji je neznansko počasi, zato je Bob
samo široko zazehal in se odpravil naprej. Konec
koncev se mu je mudilo na vodov izlet.
Izlet je bil zanimiv, toda kratek. Bob se ni nad tem prav nič pritoževal.
Ko se je vračal proti domu, se mu je kar smejalo ob misli, da bo ostanek
popoldneva preživel ob svojem računalniku. Nekaj korakov za
njim je stopicala Roža, njegova kolegica iz voda in soseda iz
bloka.
"Glej tisto mucko!" je naenkrat zavpila vsa vesela. Bob je
brez pravega zanimanja pogledal tja, kamor je
kazala s prstom.
"Ah, to mačko pa že poznam. Že zjutraj je lezla gor
na drevo," je odmahnil z roko in se počasi odpravil
naprej.
"Bob, počakaj! Poglej še enkrat! Mucka bi rada šla dol, pa ne
more!"
"Daj no mir, Roža! Take neumnosti pa še nisem slišal! Mačka da
ne bi mogla z drevesa?! Saj lahko skoči!"
Roža je še nekaj časa gledala visoko gor proti brezi, nato pa
stekla za Bobom.
Dve uri kasneje je bil Bob ravno sredi pretepa s 'šefom' na koncu tretje
stopnje računalniške igrice, ko je pozvonilo. Bob je igral naprej, saj je
šlo za življenje ali smrt.
"Driiiiiiiin, driiiiiiin, driiiiiin!" je zvonec na vhodnih vratih medtem
zvonil brez prestanka. Bob ni več zdržal. Razjarjen je stekel odpret. Na
pragu pa Roža ...
"Ali si znorela?! Čisto malo je manjkalo, pa bi prišel do četrte stopnje!!!
To mi še nikoli ni uspelo!!!" se je Bob zadrl nanjo.
"Oprosti ... Nisem vedela ... Nujno je bilo ..." je tiho rekla Roža.
3
