Revija Gozdovnik 1999 št. 06
Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
Prepis besedila 
STRAŠNO ČAKANJE
Claudia Plastičnik, po taborniško Smrklja, je s Polži na ta, ki po krstu ni hotelo z nje. Dogajalo se pa je, to je
taborjenju. Med taborniki je po nesreči in zato, da bi po treh bila edina čista resnica!
dneh šla domov in od mame dobila drago italijansko obleko Ravnokar se je dogajala gozdna šola, vodnik Stari jim je
... v jedilnici razlagal, kako se riše skica terena ... Ker je
vedel, da je tema za Smrkljo veliko prezahtevna, ji je
»Hi! Imam se super! Voda je topla, vreme sončno, dobila prinesel knjigo Skavt Peter. Ampak ona je raje pisala
sem veliko barve! Stalno se kaj dogaja! kartice in tako koristneje porabljala svoje zadnje jutro
Prejmi lepe pozdrave z mojega drugega med taborniki.
letovanja to poletje!« Zdaj je potrebovala še kar največ podpisov. Samo ne
Seveda, tako se napiše razglednico, če taborniških imen, prosim! Kaj bi si pa mislili njeni
je namenjena kolegici Maji iz prijatelji ... Ko so ji Polži ugodili, je na razglednicah
Maribora, ki se ves čas samo hvali, ostalo še dosti prostora. Zapustila je mizo in se podala
kako dobro se ima! Smrklja se naokrog, iščoč nove kandidate za avtogram. Zlasti nujno
sicer ni imela katastrofalno, je potrebovala kar največ moških imen!
super pa tudi ne. Kolpa je bila To je bila spet tista prava Smrklja oziroma Claudia,
resda topla, a tudi izredno debelo naličena in rahlo vzvišena damica, ki se ji ni bilo
nizka. Sonce se tretji dan treba več bati, kaj ji bo prinesla naslednja ura taborje-
taborjenja ni prikazalo nja. Kaj kmalu se je moral pokazati Francljev avto, da jo
izza oblakov. Če je odpelje nazaj v civilizacijo, nazaj v domači kraj.
bilo In res je nekaj zdajci prihrumelo po kolovozu, ki se je
resnično od vasi spuščal proti tabornem prostoru. Veliko, temno
kaj barve vozilo. Mami! Francelj!
na Stekla je proti avtomobilu, nato pa zastala. Pomota.
Smrklji- Ribiči. Iz razočaranja in jeze je nalašč pohodila tri
nem mravlje. Pa ji ni odleglo.
telesu, je
bila le Še nekajkrat tisto dopoldne je Smrklja trznila, ko se je
rezultat zaslišala bližajoči se hrup jeklenega konjička. Zaman.
bla- Začelo jo je stiskati pri srcu.
Medtem, ko je brez volje namakala žlico v tisto, kar so
jim dali kot glavni obrok, jo je z zaigrano prijaznostjo
nagovoril Mali: »Kaj nisi rekla, da greš že pred
kosilom?«
Z resnim izrazom na obličju je dvakrat
pomešala po krožniku, odgovorila pa ni.
»Daj, nehaj, no, zoprnež!« jo je vzela v
bran Prekla: »Vsak čas bodo prišli
ponjo.«
Pa niso. Dve uri, namenjenimi
namakanju v reki, je Smrklja preživela
na stezi med kopališčem in tabornim
prostorom. Žalostno se je sprehajala gor in dol ter vlekla »Ne,« je tiho rekla Smrklja, »nikogar ni. Babica je
na ušesa, kdaj bo pred vhodom na taborni prostor preveč naglušna, zato nima telefona. Razen če pokliče-
zaropotal avtomobilski motor. Naučila se je že po zvoku mo očija v Nemčijo ...«
prepoznati ekonomovo katrco, tako da ji njeno kašljanje »No, pa dajmo, drugega nam ne preostane! Morda on
ni več prebujalo varljivih upov. kaj ve!« je bil vodnik takoj za.
Polžem ta njena napetost seveda ni ušla. Ker jim je Stari Taborovodja pa ga je ustavila: »Raje ne! Raje še malo
prepovedal gnjaviti Smrkljo, so spraševali Preklo, ki je počakajmo! Mogoče samo zamujajo, morda so imeli
edina vedela kaj več. In sicer: domenjeno je bilo, da gre kakšno manjšo nezgodo na poti ... Očeta bi samo
Smrklja tretji dan domov. Z mamo je bila dogovorjena, prestrašili, napraviti tako ne bi mogel nič!«
da se prej slišita po telefonu, a pri tem je prišlo do Kakšno manjšo nezgodo na poti ... Smrkljo in Starija je
zapleta - svoj mobitel je pozabila, mamin pa je na streslo ob misli na nesrečo. Še trikrat ali štirikrat so
servisu ... Telefonarjenje na domačo številko ni priklicalo zavrteli številčnico v govorilnici, bolj iz obupa. Nato so se
nikogar, edina možnost je bilo sporočilo na telefonski vrnili med ostale tabornike.
tajnici. Da naj jo pridejo na ta dan kar se da zgodaj iskat.
Naslov tako ali tako imajo. Večerni program so pripravljali vodniki in vodstvo
tabora. To je bilo zagotovilo za izjemno
Kako so se Smrklji vlekle ure popoldneva! In zdelo se je, zabavno urico ali dve, saj so modre
kakor da je njen obraz iz minute v minuto bolj nesrečen. in vijolične rutice ob takih
Same črne misli so ji rojile po glavi, vse je bilo tako priložnostih stresale šale in
čudno. Najprej nikoli nikogar pri telefonu, sedaj pa to skeče kot iz rokava. Tudi Sliva
čakanje ... Zagotovo se je kaj groznega zgodilo! in Stari sta imela pomembni
Med športnimi igrami sta jo Stari in taborovodja Sliva vlogi pri nastajajočem
spremila v vas, da znova poskusi priklicati koga k spektaklu, zato sta Smrkljo
telefonskemu aparatu. Pa je lahko slišala le samo sebe - prepustila družbi Polžev.
kako govori s traku na tajnici ... Ob mraku je zagorel
»Sta mami in oči rekla, da kam gresta?« je poskušala vse taborni ogenj, avtomobila iz
skupaj osmisliti Sliva. Kranja pa še ni bilo ...
»Oči dela v Nemčiji, njega tako ali tako ni. Mami bi Ampak vodniški večer je bil
morala biti doma.« priložnost, da na to kruto
»Čakaj, čakaj, mar te ni v Kranju oče pripeljal na zborno dejstvo vsaj za nekaj časa
mesto?« je bil začuden Stari. pozabi. Polži so Smrkljo
»Oči? Ne! Aja ... Franceljna misliš! Francelj je moj stric!« pre-
»Zakaj pa ne pokličeš še njega?«
»Sem tudi že poskusila ... Pa saj tako
ali tako nima smisla ... Njega ne moreš
dobiti doma, geesemčka pa sploh
nima.«
»Vseeno poskusi znova!« jo je
spodbudila Sliva.
In je. Zvonilo je v prazno.
»Je še kdo, ki bi
ga lahko
poklicali?« je
vprašal
Stari.
