Namig: Po reviji lahko listaš s puščicami levo/desno ali uporabiš tipke na tipkovnici.
Za premikanje po traku in po reviji lahko uporabljaš kolešček na miški.
Vemo da je zoprno, da se besedila na straneh ne da označiti in kopirati. Ker je iz tehničnih razlogov to težko narediti, je prepis besedila
TUKAJ.
Ne obljubimo, da je prepis 100% pravilen, je pa boljši kot pretipkavanje na roke.
KUNCIH
Skupina kuncev je zaradi
bližajoče se nevarnosti morala
zapustiti svoj dom in začeti
iskati novega. Po večurnem
begu po temnem in nevarnem
gozdu so utrujeni prišli do reke.
Ko so ravno premišljevali, kaj
naj storijo, je eden od njih, Čop,
opazil velikega psa, ki se je
potikal po gozdu. Rešijo se ga
lahko le tako, da pridejo na
drugo stran reke. A kako? Mosta
ni bilo, za to, da bi reko
preplavali, pa so bili preutrujeni.
Večina bi morda še zmogla, a
najmanjša dva - Petač in Jamič -
bi gotovo utonila. Njihov vodja,
Leskar, brez njiju ni hotel
nikamor. Naj jih pustijo kar tam?
Če ne gredo čez, bodo vsi v
smrtni nevarnosti. Robida pa se
je nečesa domislil ...
»Leskar,« je urno rekel, »tisto-
le je kos ploskega lesa - takšen
kot tisti kos, ki je prekrival od-
prtino pri Zeleni prostosti gori
nad kunčiščem - se spominjaš?
Najbrž ga je prinesla reka. Se pravi, da plava. Petača in Robida je nagnal otopelega Jamiča, da je vstal, in ga prisi-
Jamiča bi lahko dali gor, potem pa les spet splavili. Les bi lil, da je odšepal tistih nekaj metrov do prodnatega jezika.
lahko preplul reko. A razumeš?« Kos lesa, komajda večji od velikega lista rabarbare, je lah-
Leskarju se niti sanjalo ni, kaj bi Robida rad povedal. Ro- no ležal na tleh. Robida je malone uporabil kremplje, da
bidov plaz očitnih nesmislov je, kot je kazalo, le še bolj je spravil Jamiča gor. Jamič je trepetaje občepel in zdaj se
zadrgnil zanko nevarnosti in zbeganosti. Kakor da Čopova je spravil gor še Petač.
jezna neučakanost, Jamičeva groza in bližajoči se pes ne bi »Kdo je močen?« je rekel Robida. »Čop, Srebrnjak! Po-
bili že zadosti, je zdaj še najbolj bistroumni kunec med rinita to v vodo!«
njimi očitno znorel. Leskar je bil na robu obupa. Nobeden ga ni poslušal. Vsi so občepeli, zbegani in nego-
»Frithrah, tako je, že vidim!« je rekel vznemirjeni glas ob tovi. Robida je porinil smrček v prod pod stranico deske,
njegovem ušesu. Bil je Petač. »Hitro, Leskar, ne čakaj! Pri- ki je gledala proti bregu, porinil je naprej in kvišku. De-
di in pripelji Jamiča!« ska se je nagnila. Jamič je zacvilil, Petač pa sklonil glavo in
razprl kremplje. Potem se je deska zravnala in splavala Odplaval je bil k splavu, prislonil obenj glavo in ga zdaj
kak meter v tolmun, medtem ko sta se kunca prižemala k potiskal naprej s krepkimi sunki skrakov. »Mirujta,« ga
njej, trda in negibna. Deska se je počasi vrtela in na lepem je slišal Leskar reči z naglim, davečim se glasom. Potem je
sta zrla nazaj k tovarišem. potonil. Ampak hip zatem je bil spet na površju in položil
»Frith in Inle!« je rekel Regrat. »Na vodi sedita! Kako da je glavo na zadnji konec deske. Brcal in suval je, dokler se
ne potoneta?« ni deska nagnila in je, medtem ko so kunci gledali z bre-
ga, počasi odplavala čez tolmun in nasedla na nasprotni
»Sedita na lesu, les pa plava, kaj ne vidite?« je rekel Robi-
strani. Petač je potisnil Jamiča na kamne in Čop je odbre-
da. »Zdaj pa še sami splavajmo čez. Lahko začnemo, Le- del poleg njiju ven, drgetajoč in brez sape.
skar?« »Potem ko nam je Robida pokazal, se mi je le posvetilo,«
Zadnjih nekaj minut je bil Leskar tako blizu tega, da bi je rekel. »Ampak težko je potiskati, če si v vodi. Upam, da
izgubil glavo, kakor nikoli pozneje. Ni si več znal pomagati
in na Čopovo zaničljivo nestrpnost ni našel drugega odgo- sončni vzhod ni več daleč. Zebe me. Pojdimo naprej.«
vora razen svoje pripravljenosti, da v družbi s Petačem in Medtem ko so hiteli skozi jelševje in gor po polju proti
Jamičem tvega življenje. Tudi zdaj še ni razumel, kaj se je prvi živici, ni bilo o psu ne duha ne sluha. Večina ni dou-
zgodilo. Vendar je vsaj doumel, da Robida od njega priča- mela Robidovega odkritja in je pri priči pozabila na vse
kuje voditeljsko vedenje. V glavi se mu je zbistrilo. skupaj. Petač pa je prišel k Robidi, ki je ležal naslonjen na
deblo črnega trna v živici.
»Plavajte,« je rekel. »Vsi plavajte.«
Opazoval jih je, ko so šli v vodo. Regrat je plaval prav tako »Ti si rešil Jamiča in mene, kajne?« je rekel. »Ne verja-
dobro, kakor je tekel, naglo in zlahka. Tudi Srebrnjak je mem, da je Jamič kaj razumel, kaj se v resnici dogaja; jaz
bil močan. Drugi so nekako čofotali in otepali po vodi, ko pa sem.«
pa so že prihajali na drugo stran, se je pognal še Leskar. »Priznam, zamisel je bila dobra,« je odvrnil Robida. Za-
Mrzla voda mu je malone takoj prepojila kožuh. Začel je pomniva si jo. Kdaj drugič utegne še prav priti.«
hlastati za zrakom, in ko se mu je glava potopila, je lahko
slišal rahlo škrtanje proda na dnu. Nerodno je odveslal Kakšne so nadaljnje prigode Leskarja in drugih kuncev,
čez, z glavo vznak, da mu je gledala viso- lahko preberete v knjigi Richarda Adamsa Vodovnikova
ko iz vode, in se usmeril k črnobini. vesina.
Ko se je potegnil ven, se je ozrl po
premočenih kuncih v jelševju.
Ilustraciji: Neva
»Kje je Čop?« je vprašal.
»Za tabo,« je odgovoril Robida
skozi šklepetave zobe.
Čop je bil še vedno v vodi, na
drugi strani tolmuna.
